Pol leta obstoja spletne strani

Že nekaj časa obstaja moja wordpress-stran, kjer je tudi povezava na moje prejšnje strani in tako si je mogoče ogledati moja 'naprezanja', da bi pokazal, kaj me zanima na spletu. Seveda gre v glavnem za fotografije in razne galerije. Sem spada tudi posebna wordress-stran s posnetki Marjanovih torkov, kar poteka že od leta 2012. Ti dve spletni strani se mesečno, včasih celo tedensko, spreminjata, zato se velja vračati nanju.
Zanima me, seveda, vaše mnenje, na obeh spletnih straneh je mogoče dodati pripombe. Prisrčno vabljeni.
PS

JJ in SDS v oblakih revanšizma

Če sem do zdaj še z rahlo senco dvoma pomislil, da morda prvak SDS, oz. njegova SDS, kdaj misli vsaj v niansi odstotka prav, sem zdaj prepričan, da ni treba peljati JJ na pregled zaradi drog, ampak za pregled celotnega možganskega ustroja. Pravzparav, njegovi zvesti valpti bi morali na pregled, da sem bolj natančen. Ko so se namreč spravili na Boža Repeta in njegova predavanja o zgodovini na jugoslovanskih tleh v Bruslju, so otresali take neumnosti, da bi niti zaguljeni misionarji v pragozdnih področjih, ki učijo celo , da so nas med 2. svetovno vojno okupirali boljševiki, ne mogli biti bolj zaguljeni.
In ko se ob to obregneš - saj pravzaprav niti ne vem, zakaj sem to storil, morda me je vzpodbudila blaga pripomba prijatelja Pavleta Jakopiča, kaj pomenijo plamenice v starem jugo grbu, te najprej sokomentatorji SDS-ovskega pisanja na FB ozmerjajo, imenujejo podpornika redečih morilcev, nato pa tvoj komentar, ki je bil dolg le dve vrstici, enostavno izbrišejo.
Pravzaprav sem vesel, da so to storili, saj so mi le potrdili, kar sem zapisal na začetku. Obenem pa sem moral zapisati tole, kar zdajle pišem, da bi kdo ne mislil, da kako Janševo nebulozo podpiram. Tudi pomotoma ne več, bivši rdeči komunistični partijski zaslepljenec. Si že kdaj odgovoril na vsa pisanja, ki jih o tebi širijo na spletu tvoji nasprotniki? Ali samo goniš svoje in odstavljaš tiste, ki pomotoma kaj pametnega mislijo v tvoji stranki?

Če ne urednik ne pisec ne ločita spola pri svojilnih pridevnikih

Je potrebna kakšna razlaga? Napake se sewveda 'prikradejo', a v naslovu so toliko bolj opazne.

Potepanje

Potepanje po logaško oklici s fotoaparatom, iščoč barve. Klik na besedo Album, da si jih ogledate več.

Album

Cvetje v jeseni v izvedbi igralcev z Medvedjega Brda nad Logatcem

Fotogalerija predstave

 

Medvedje Brdo je letošnje poletje ponudilo občinstvu gledališko predstavo, kakršne Logatec že dolgo ni imel. Domača igralska skupina je s pomočjo vse okolice, bližnjih in daljnjih podjetnikov in prijateljev, predvsem pa z voljo domačih amaterskih igralcev izvedlo priredbo Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. Kljub temu, da smo bili ‘razvajeni’ zaradi filma, v katerem sta blestela Milena Zupančič in Polde Bibič ter uspešnega musicala z Nino Pušlar v glavni vlogi, se je predstava igralcev z Medvedjega Brda predstavila v zreli in prisrčni predstavitvi. Tudi gorenjščina je zvenela domače, prijetno, igralci pa, ki so jih ‘opremili’ z mikrofoni, niso imeli težav s pretihim govorom ali govorom vstran. Režiser, producent, prirejevalec in igralec Bogdan Žerjal je strpno in vešče gradil predstavo. Prizorišče je bilo takorekoč nad vasjo, v kotanji, ki je na eni strani ponujala prizorišče za igro, na drugi pa prostor za obiskovalce. Treba je povedati, da so kljub večernemu mrazu konec avgusta z odejami in izolacijskim kartonom poskrbeli, da je bilo prijetno pri  predstavi na prostem. Vreme jim je šlo na roko, vsaj do časa, ko pišem ta zapis. Če si boste ogledali foto galerijo predstave, boste opazili več prizorišč, postavljenih drugega poleg drugega. Z lučjo so ‘premikali’ prizore od vaške poti in osrednjega trga, do domače sobe in celo pokopališča. Glasba, ki jo je v živo igrala citrarka, je bila tista Urbana Kodra iz filma, ki jo že znamo prepevati na pamet. Maja Nagode kot Meta in Jože Gladek kot Janez (ki sta tudi v življenju par) sta bila prisrčna in pristna. Tudi ostali igralci so bili ustrezno izbrani in vódeni, tako da je predstava živela in se izpela v tragičnem koncu.
Slavospev ljubezni, ki ne pozna meja, se je že zdavnaj vselil v naša srca, Medvejci so ga le utrdili in nam zapustili imenitno predstavo, ki je še dolgo ne bomo pozabili.

Eurosong

Danes so me na radiu (ne boste verjeli, ampak jaz ga poslušam!) zasuli s predvajanjem zmagovite ukrajinske skladbe na Eurosongu, ki ga nisem spremljal, ker je predolg in me glasbeno gledano ne zanima. Verjamem, da je vsebina (pregon Tatarov s Krima) ganila populacijo gledalcev (ki so večinoma glasovali zanjo, tudi Slovenija ji je menda dala največ točk), ampak rad bi spoznal tistega, ki gre danes po tivolski promenadi in si požvižgava to pesem.

Sem namreč glasbeno popolnoma napačno izobražen (kaže), kajti zame ta skladba nima ničesar, kar bi si lahko zapomnil, razen morda dobro zvenečega glasu solistke, niti besede nisem razumel, kaj je pela in predvsem si nisem mogel zapomniti niti odlomka zapetega refrena.

Ja, res sem star. Jaz namreč še vedno mislim, da si moram pesem, ki mi je všeč (in ji dam največ točk zato!) vsaj po 3-5ih predvajanjih vsaj v kakem refrenu zapomniti. Pa si ne morem, pesem nima refrena, nekoč smo rekli, da je ‘kr neki’.

Občudujem tiste, ki ob taki pesmi uživajo. Vaše obzorje je res širše od mojega.

Obletnica osvoboditve Vrhnike in 75 let OF

Vrhnika, Cankarjev dom, 6. 5. 2016
Vehementna proslava z obilo glasne glasbe in populističnega nastopa Partizanskega pevskega zbor Pinko Tomažič iz Trsta z raznimi sodobnimi skupinami. Na dušo nostalgikom, glasbeno sicer precej revno, pomešane vse zvrsti od narodne, ponarodele do popevkarstva itd. In kot se rado zgodi pri takih proslavah, bila je predolga (2h 30min), najboljši del je bil govor Viktorja Žaklja, primerno kratek, izrečen napamet in bister, pronicljiv.