Ali: strah ti poje dušo

Ljubljana, Železničarski muzej, 15. marec 2019
Drama se je odločila za eksperiment, ki se seveda ni mogel dokazati, dokler ni prišlo do prve predstave. Gre namreč za to, da so obiskovalci in igralci pomešani med seboj, igralci se gibljejo med gledalci, ki sede ‘na odru’, ki pa ga pravzaprav ni. Življenje je oder in mi smo del dogajanja. To je režiser Sebastjan Horvat dosegel s tem poskusom ‘skupne’ predstave. Igralci ljubljanske Drame so imenitni, tudi nekaj študentov igralske akademije je med njimi. Najbolj pa zagotovo blesti Nataša Barbara Gračner, ki se je vtopila v preprosto, pošteno in naivno snažilko. Ko se zaljubi v maroškega gastarbajterja, postane tujek med svojimi prijatelji in družino, ki seveda par pozneje sprejme, a odnosi so že razmajani, pokvarjeni in vest peče do neba. Tudi zakonski par Maročana in Nemke se zamaje, a ostane skupaj, saj je življenje nekaj, kar sprejemamo ali pač ne. Odvisno od ‘koristi’, ki jo imamo od tega.
Priznam, da sem bil najbolj navdušen nad vlogo Nataše Barbare Gračner, ki sem jo nosil v spominu kot intelektualno igralko, dovolj kompleksno osebnost, ki se nahaja nekje med Lady Macbeth in Martho iz Kdo se boji Virginije Woolf. Zato me je njena preprostost in plemenita naivnost presenetila, da je uspela izoblikovati vlogo ženske, ki jo sicer osebnostno visoko prekaša, a jo občuduje zaradi iskrenih čustev. Snažilka Emmi ni protestnik, a njena poroka v zrelih šestdesetih letih z najmanj dvajset let mlajšim Maročanom se zdi okolici ne kot upor, ampak nepremišljena neumnost.  Mislim, da je take transformacije sposobna le igralka njenih dimenzij in duhovne poglobljenosti.
Predstava sloni na Fassbinderjevem filmu in ima preprost jezik, preprosto nekomplicirano dogajanje, ki mu z lahkoto sledimo, tudi zato, ker smo del tega življenja (kar v današnjem času, ko tujci, begunci, migranti itd. ‘oblegajo’ naš svet občutimo na svojih kožah). Seveda so odnosi med osebami – igralci odnosi med nami, med ljudmi sedanjega časa, čeprav je osnovna zgodba točno postavljena v leto 1974 v Münchnu. Kar se dogaja, se dogaja z nami in okoli nas. Tako ‘doživimo’ tudi spolni akt, ki se odvije med nami tako pristno, da kar težko verjamem, kako sta igralca odnos pravzaprav odigrala.
Če bi radi doživeli nekaj novega, nekaj pristnega s pridihom današnjega časa, pojdite na ogled predstave.

Foto galerija

Ivanov v ljubljanski Drami

12. januar 2019

Četrta premiera sezone 18/19 je postregla s ‘klasično’ predstavo Ivanov Antona Pavloviča Čehova. Le 27 letni Čehov je ustvaril kontroverzno besedilo, ki ga je sam menda kar sedemkrat predelal in ki pušča takratnemu ali današnjemu poustvarjalcu obilo možnosti za spreminjanje vzdušja. Osnovni lik Ivanov pa je najbrž bil najmanj spreminjan – to le ugibam – ostal je neprilagojen, zafrustriran in neučinkovit posameznik, ki nenehno sprejema napačne odločitve, njegov zakon propada, materialna plat je na ničli in okrog njega osebe umirajo in res umirajo, dokler še sam ne odide v nepovrat, pa ga osebe le toliko pogrešajo, kolikor je bil komu (predvsem ženskam) všeč. Kot zdravnik je Čehov postavil tudi sebe v predstavo, saj se nam zdi, da je mladi zdravnik v predstavi edini, ki se nekako upira okolju in ljudem.
Predstava je bila na trenutke nekoliko preveč komična, smešna. Resda je Čehov vedno vpletal komične elemente v svoje drame, ki jih je tudi imenoval komedije, a vendar mi krohotanje določenega dela občinstva nekako ni sodilo v predstavo. Seveda je res, kakšno občinstvo imamo ob predstavi, a vendar je premiera nekakšen ‘zbir’ ljubiteljev gledališča, ki imajo vpogled in distanco, s katero sprejemajo ponujeno. Kot vedno blesti igralski ansambel, saj bi bila predstava, ki je precej dolga – 3 ure in 40 minut z odmorom – postala razvlečena in dolgočasna, če je ne bi ‘reševali’ imenitni igralci. Tokrat izpostavljam Igorja Samobora in meni povsem neznano in imenitno Mio Skrbinac.
Kot rusist si drznem pripomniti, da je ves čas v predstavi priimek Ivanóv napačno naglašen Ivánov. To je normalen ruski naglas, ki so ga v predstavi po nepotrebnem slovenili, vendar se še spominam, da se nekdanjega ruskega zunanjega ministra pravilno naglašali. Zakaj ne bi še v predstavi tako naredili? Edino ruski pisatelj Vsevolod Ivanov se sam ‘zahteval’, da se njegov priimek naglaša Ivánov, ker je pač hotel biti drugačen, pomembnejši. Čehovov Ivanov je pač treba pravilno naglasiti in ne ga ‘sloveniti’ na tak način.