12. januar 2019
Četrta premiera sezone 18/19 je postregla s ‘klasično’ predstavo Ivanov Antona Pavloviča Čehova. Le 27 letni Čehov je ustvaril kontroverzno besedilo, ki ga je sam menda kar sedemkrat predelal in ki pušča takratnemu ali današnjemu poustvarjalcu obilo možnosti za spreminjanje vzdušja. Osnovni lik Ivanov pa je najbrž bil najmanj spreminjan – to le ugibam – ostal je neprilagojen, zafrustriran in neučinkovit posameznik, ki nenehno sprejema napačne odločitve, njegov zakon propada, materialna plat je na ničli in okrog njega osebe umirajo in res umirajo, dokler še sam ne odide v nepovrat, pa ga osebe le toliko pogrešajo, kolikor je bil komu (predvsem ženskam) všeč. Kot zdravnik je Čehov postavil tudi sebe v predstavo, saj se nam zdi, da je mladi zdravnik v predstavi edini, ki se nekako upira okolju in ljudem.
Predstava je bila na trenutke nekoliko preveč komična, smešna. Resda je Čehov vedno vpletal komične elemente v svoje drame, ki jih je tudi imenoval komedije, a vendar mi krohotanje določenega dela občinstva nekako ni sodilo v predstavo. Seveda je res, kakšno občinstvo imamo ob predstavi, a vendar je premiera nekakšen ‘zbir’ ljubiteljev gledališča, ki imajo vpogled in distanco, s katero sprejemajo ponujeno. Kot vedno blesti igralski ansambel, saj bi bila predstava, ki je precej dolga – 3 ure in 40 minut z odmorom – postala razvlečena in dolgočasna, če je ne bi ‘reševali’ imenitni igralci. Tokrat izpostavljam Igorja Samobora in meni povsem neznano in imenitno Mio Skrbinac.
Kot rusist si drznem pripomniti, da je ves čas v predstavi priimek Ivanóv napačno naglašen Ivánov. To je normalen ruski naglas, ki so ga v predstavi po nepotrebnem slovenili, vendar se še spominam, da se nekdanjega ruskega zunanjega ministra pravilno naglašali. Zakaj ne bi še v predstavi tako naredili? Edino ruski pisatelj Vsevolod Ivanov se sam ‘zahteval’, da se njegov priimek naglaša Ivánov, ker je pač hotel biti drugačen, pomembnejši. Čehovov Ivanov je pač treba pravilno naglasiti in ne ga ‘sloveniti’ na tak način.
Četrta premiera sezone 18/19 je postregla s ‘klasično’ predstavo Ivanov Antona Pavloviča Čehova. Le 27 letni Čehov je ustvaril kontroverzno besedilo, ki ga je sam menda kar sedemkrat predelal in ki pušča takratnemu ali današnjemu poustvarjalcu obilo možnosti za spreminjanje vzdušja. Osnovni lik Ivanov pa je najbrž bil najmanj spreminjan – to le ugibam – ostal je neprilagojen, zafrustriran in neučinkovit posameznik, ki nenehno sprejema napačne odločitve, njegov zakon propada, materialna plat je na ničli in okrog njega osebe umirajo in res umirajo, dokler še sam ne odide v nepovrat, pa ga osebe le toliko pogrešajo, kolikor je bil komu (predvsem ženskam) všeč. Kot zdravnik je Čehov postavil tudi sebe v predstavo, saj se nam zdi, da je mladi zdravnik v predstavi edini, ki se nekako upira okolju in ljudem.
Predstava je bila na trenutke nekoliko preveč komična, smešna. Resda je Čehov vedno vpletal komične elemente v svoje drame, ki jih je tudi imenoval komedije, a vendar mi krohotanje določenega dela občinstva nekako ni sodilo v predstavo. Seveda je res, kakšno občinstvo imamo ob predstavi, a vendar je premiera nekakšen ‘zbir’ ljubiteljev gledališča, ki imajo vpogled in distanco, s katero sprejemajo ponujeno. Kot vedno blesti igralski ansambel, saj bi bila predstava, ki je precej dolga – 3 ure in 40 minut z odmorom – postala razvlečena in dolgočasna, če je ne bi ‘reševali’ imenitni igralci. Tokrat izpostavljam Igorja Samobora in meni povsem neznano in imenitno Mio Skrbinac.
Kot rusist si drznem pripomniti, da je ves čas v predstavi priimek Ivanóv napačno naglašen Ivánov. To je normalen ruski naglas, ki so ga v predstavi po nepotrebnem slovenili, vendar se še spominam, da se nekdanjega ruskega zunanjega ministra pravilno naglašali. Zakaj ne bi še v predstavi tako naredili? Edino ruski pisatelj Vsevolod Ivanov se sam ‘zahteval’, da se njegov priimek naglaša Ivánov, ker je pač hotel biti drugačen, pomembnejši. Čehovov Ivanov je pač treba pravilno naglasiti in ne ga ‘sloveniti’ na tak način.
