Ljubljana, Železničarski muzej, 15. marec 2019
Drama se je odločila za eksperiment, ki se seveda ni mogel dokazati, dokler ni prišlo do prve predstave. Gre namreč za to, da so obiskovalci in igralci pomešani med seboj, igralci se gibljejo med gledalci, ki sede ‘na odru’, ki pa ga pravzaprav ni. Življenje je oder in mi smo del dogajanja. To je režiser Sebastjan Horvat dosegel s tem poskusom ‘skupne’ predstave. Igralci ljubljanske Drame so imenitni, tudi nekaj študentov igralske akademije je med njimi. Najbolj pa zagotovo blesti Nataša Barbara Gračner, ki se je vtopila v preprosto, pošteno in naivno snažilko. Ko se zaljubi v maroškega gastarbajterja, postane tujek med svojimi prijatelji in družino, ki seveda par pozneje sprejme, a odnosi so že razmajani, pokvarjeni in vest peče do neba. Tudi zakonski par Maročana in Nemke se zamaje, a ostane skupaj, saj je življenje nekaj, kar sprejemamo ali pač ne. Odvisno od ‘koristi’, ki jo imamo od tega.
Priznam, da sem bil najbolj navdušen nad vlogo Nataše Barbare Gračner, ki sem jo nosil v spominu kot intelektualno igralko, dovolj kompleksno osebnost, ki se nahaja nekje med Lady Macbeth in Martho iz Kdo se boji Virginije Woolf. Zato me je njena preprostost in plemenita naivnost presenetila, da je uspela izoblikovati vlogo ženske, ki jo sicer osebnostno visoko prekaša, a jo občuduje zaradi iskrenih čustev. Snažilka Emmi ni protestnik, a njena poroka v zrelih šestdesetih letih z najmanj dvajset let mlajšim Maročanom se zdi okolici ne kot upor, ampak nepremišljena neumnost. Mislim, da je take transformacije sposobna le igralka njenih dimenzij in duhovne poglobljenosti.
Predstava sloni na Fassbinderjevem filmu in ima preprost jezik, preprosto nekomplicirano dogajanje, ki mu z lahkoto sledimo, tudi zato, ker smo del tega življenja (kar v današnjem času, ko tujci, begunci, migranti itd. ‘oblegajo’ naš svet občutimo na svojih kožah). Seveda so odnosi med osebami – igralci odnosi med nami, med ljudmi sedanjega časa, čeprav je osnovna zgodba točno postavljena v leto 1974 v Münchnu. Kar se dogaja, se dogaja z nami in okoli nas. Tako ‘doživimo’ tudi spolni akt, ki se odvije med nami tako pristno, da kar težko verjamem, kako sta igralca odnos pravzaprav odigrala.
Če bi radi doživeli nekaj novega, nekaj pristnega s pridihom današnjega časa, pojdite na ogled predstave.
Foto galerija
Drama se je odločila za eksperiment, ki se seveda ni mogel dokazati, dokler ni prišlo do prve predstave. Gre namreč za to, da so obiskovalci in igralci pomešani med seboj, igralci se gibljejo med gledalci, ki sede ‘na odru’, ki pa ga pravzaprav ni. Življenje je oder in mi smo del dogajanja. To je režiser Sebastjan Horvat dosegel s tem poskusom ‘skupne’ predstave. Igralci ljubljanske Drame so imenitni, tudi nekaj študentov igralske akademije je med njimi. Najbolj pa zagotovo blesti Nataša Barbara Gračner, ki se je vtopila v preprosto, pošteno in naivno snažilko. Ko se zaljubi v maroškega gastarbajterja, postane tujek med svojimi prijatelji in družino, ki seveda par pozneje sprejme, a odnosi so že razmajani, pokvarjeni in vest peče do neba. Tudi zakonski par Maročana in Nemke se zamaje, a ostane skupaj, saj je življenje nekaj, kar sprejemamo ali pač ne. Odvisno od ‘koristi’, ki jo imamo od tega.
Priznam, da sem bil najbolj navdušen nad vlogo Nataše Barbare Gračner, ki sem jo nosil v spominu kot intelektualno igralko, dovolj kompleksno osebnost, ki se nahaja nekje med Lady Macbeth in Martho iz Kdo se boji Virginije Woolf. Zato me je njena preprostost in plemenita naivnost presenetila, da je uspela izoblikovati vlogo ženske, ki jo sicer osebnostno visoko prekaša, a jo občuduje zaradi iskrenih čustev. Snažilka Emmi ni protestnik, a njena poroka v zrelih šestdesetih letih z najmanj dvajset let mlajšim Maročanom se zdi okolici ne kot upor, ampak nepremišljena neumnost. Mislim, da je take transformacije sposobna le igralka njenih dimenzij in duhovne poglobljenosti.
Predstava sloni na Fassbinderjevem filmu in ima preprost jezik, preprosto nekomplicirano dogajanje, ki mu z lahkoto sledimo, tudi zato, ker smo del tega življenja (kar v današnjem času, ko tujci, begunci, migranti itd. ‘oblegajo’ naš svet občutimo na svojih kožah). Seveda so odnosi med osebami – igralci odnosi med nami, med ljudmi sedanjega časa, čeprav je osnovna zgodba točno postavljena v leto 1974 v Münchnu. Kar se dogaja, se dogaja z nami in okoli nas. Tako ‘doživimo’ tudi spolni akt, ki se odvije med nami tako pristno, da kar težko verjamem, kako sta igralca odnos pravzaprav odigrala.
Če bi radi doživeli nekaj novega, nekaj pristnega s pridihom današnjega časa, pojdite na ogled predstave.
