Veličasnost Slovenskih železnic

'Veličastnost' Slovenskih železnic!

Take moderne in udobne vlake imamo danes. Vendar je infrastruktura mizerija da ji ni para. Nekaj več kot 30km razdalje med Logatcem in Ljubljano, ki po voznem redu predvideva okrog 40min vožnje (že to je precedens!), se zdaj raztegne na 90min. Da, prav ste prebrali: eno uro in pol! Če bi mi mišice na nogah dovoljevale bi prišel iz Logatca v Ljubljano v tem času kot kolesar. In če se prav spomnim, smo cestnino, ki jo plačujemo ob registraciji avtomobila vsako leto nekaj let namenjali za železnico, ne za ceste! Danes so zastoji na avtocesti pred Ljubljano iz vseh strani, pasov je premalo, železnica pa spominja na ozkotirno iz Dubrovnika v Travnik.

Sem se po svetu vozil z železnico, od Švedske do ZDA. (Japonskih nisem preizkusil, ker pač nisem bil tam.) Povsod je bila hitrost potovanja velika, velikanska lahko rečem. Poslovneži, 'kravatarji', študenti itd. tam uporabljajo železnico, ki te praviloma pripelje v center mesta, potem pa greš naprej z mestnim prevozom, s podzemsko ali celo s taksijem. In kljub temu, da tudi tam ne teče vedno vse gladko in ekspresno, si upam trditi, da 30-kilometrske razdalje zaradi nobenega razloga ne 'premagajo' v uri in pol!

Pred leti sem potoval iz Münchna do Stockholma z vlakom. Vse je šlo po voznem redu, vlak je imel kljub trajektu 5min zamude na končni postaji!

Vsem, ki vlečete imenitne plače na železnici - mislim seveda predvsem na vodstvo - začnite že razmišljati za dobro Slovenije v transportu. Kamione na vlak, je bila od nekdaj parola. In zakaj se ne uresničuje? Ker bi ti kamioni prišli z nekaj urno zamudo na destinacijo, kamor so namenjeni.

Nekoč smo imeli ministra za promet. Kam danes sodi ta resor? V Ministrstvo za infrastrukturo? Najbrž. Naredite kaj in odstavite tam ljudi, ki samo tam 'obstajajo', naredijo pa nič.

In to nima nobene zveze z SDS ali Janšo. Zvezo ima s sprenevedanjem, neznanjem in lenarjenjem. Skrajni čas, da se uredi tudi to.

Ali: strah ti poje dušo

Ljubljana, Železničarski muzej, 15. marec 2019
Drama se je odločila za eksperiment, ki se seveda ni mogel dokazati, dokler ni prišlo do prve predstave. Gre namreč za to, da so obiskovalci in igralci pomešani med seboj, igralci se gibljejo med gledalci, ki sede ‘na odru’, ki pa ga pravzaprav ni. Življenje je oder in mi smo del dogajanja. To je režiser Sebastjan Horvat dosegel s tem poskusom ‘skupne’ predstave. Igralci ljubljanske Drame so imenitni, tudi nekaj študentov igralske akademije je med njimi. Najbolj pa zagotovo blesti Nataša Barbara Gračner, ki se je vtopila v preprosto, pošteno in naivno snažilko. Ko se zaljubi v maroškega gastarbajterja, postane tujek med svojimi prijatelji in družino, ki seveda par pozneje sprejme, a odnosi so že razmajani, pokvarjeni in vest peče do neba. Tudi zakonski par Maročana in Nemke se zamaje, a ostane skupaj, saj je življenje nekaj, kar sprejemamo ali pač ne. Odvisno od ‘koristi’, ki jo imamo od tega.
Priznam, da sem bil najbolj navdušen nad vlogo Nataše Barbare Gračner, ki sem jo nosil v spominu kot intelektualno igralko, dovolj kompleksno osebnost, ki se nahaja nekje med Lady Macbeth in Martho iz Kdo se boji Virginije Woolf. Zato me je njena preprostost in plemenita naivnost presenetila, da je uspela izoblikovati vlogo ženske, ki jo sicer osebnostno visoko prekaša, a jo občuduje zaradi iskrenih čustev. Snažilka Emmi ni protestnik, a njena poroka v zrelih šestdesetih letih z najmanj dvajset let mlajšim Maročanom se zdi okolici ne kot upor, ampak nepremišljena neumnost.  Mislim, da je take transformacije sposobna le igralka njenih dimenzij in duhovne poglobljenosti.
Predstava sloni na Fassbinderjevem filmu in ima preprost jezik, preprosto nekomplicirano dogajanje, ki mu z lahkoto sledimo, tudi zato, ker smo del tega življenja (kar v današnjem času, ko tujci, begunci, migranti itd. ‘oblegajo’ naš svet občutimo na svojih kožah). Seveda so odnosi med osebami – igralci odnosi med nami, med ljudmi sedanjega časa, čeprav je osnovna zgodba točno postavljena v leto 1974 v Münchnu. Kar se dogaja, se dogaja z nami in okoli nas. Tako ‘doživimo’ tudi spolni akt, ki se odvije med nami tako pristno, da kar težko verjamem, kako sta igralca odnos pravzaprav odigrala.
Če bi radi doživeli nekaj novega, nekaj pristnega s pridihom današnjega časa, pojdite na ogled predstave.

Foto galerija

Ivanov v ljubljanski Drami

12. januar 2019

Četrta premiera sezone 18/19 je postregla s ‘klasično’ predstavo Ivanov Antona Pavloviča Čehova. Le 27 letni Čehov je ustvaril kontroverzno besedilo, ki ga je sam menda kar sedemkrat predelal in ki pušča takratnemu ali današnjemu poustvarjalcu obilo možnosti za spreminjanje vzdušja. Osnovni lik Ivanov pa je najbrž bil najmanj spreminjan – to le ugibam – ostal je neprilagojen, zafrustriran in neučinkovit posameznik, ki nenehno sprejema napačne odločitve, njegov zakon propada, materialna plat je na ničli in okrog njega osebe umirajo in res umirajo, dokler še sam ne odide v nepovrat, pa ga osebe le toliko pogrešajo, kolikor je bil komu (predvsem ženskam) všeč. Kot zdravnik je Čehov postavil tudi sebe v predstavo, saj se nam zdi, da je mladi zdravnik v predstavi edini, ki se nekako upira okolju in ljudem.
Predstava je bila na trenutke nekoliko preveč komična, smešna. Resda je Čehov vedno vpletal komične elemente v svoje drame, ki jih je tudi imenoval komedije, a vendar mi krohotanje določenega dela občinstva nekako ni sodilo v predstavo. Seveda je res, kakšno občinstvo imamo ob predstavi, a vendar je premiera nekakšen ‘zbir’ ljubiteljev gledališča, ki imajo vpogled in distanco, s katero sprejemajo ponujeno. Kot vedno blesti igralski ansambel, saj bi bila predstava, ki je precej dolga – 3 ure in 40 minut z odmorom – postala razvlečena in dolgočasna, če je ne bi ‘reševali’ imenitni igralci. Tokrat izpostavljam Igorja Samobora in meni povsem neznano in imenitno Mio Skrbinac.
Kot rusist si drznem pripomniti, da je ves čas v predstavi priimek Ivanóv napačno naglašen Ivánov. To je normalen ruski naglas, ki so ga v predstavi po nepotrebnem slovenili, vendar se še spominam, da se nekdanjega ruskega zunanjega ministra pravilno naglašali. Zakaj ne bi še v predstavi tako naredili? Edino ruski pisatelj Vsevolod Ivanov se sam ‘zahteval’, da se njegov priimek naglaša Ivánov, ker je pač hotel biti drugačen, pomembnejši. Čehovov Ivanov je pač treba pravilno naglasiti in ne ga ‘sloveniti’ na tak način.

Božični koncert Glasbene šole Logatec

Športna dvorana, Logatec 21. december 2018
Seveda je bila dvorana polna. V veselje mi je opaziti, koliko logaški otrok hodi h glasbenemu pouku, pa naj gre za pevce ali instrumentaliste, za solistične ali skupinske nastope, predvsem pa zaradi uživanja v podajanju glasbe. Polna dvorana pa nam pove, da uživamo tudi obiskovalci. Resda je večina bližnjih ali daljnjih sorodnikov nastopajočih, pa morda še prijateljev glasbenikov in profesorjev, kar precej pa nas je takšnih, ki gremo z veseljem na takšen ali podoben koncert, tudi če ni med nastopajočimi sorodnik ali prijatelj.
Koncert je bil v nekem smislu predolg, trajal je dve uri in pol, a ni nam bilo dolgčas. Tudi slabih nastopov ni bilo, še Jure Sešek je skrajšal napovedi in včasih združil več točk v eno napoved. Sicer se sprašujem, ali v Logatcu nimamo moderatorja take prireditve, da mora Glasbena šola poseči po ‘tujcu’, saj med nastopajočimi ni bilo nobenega ‘inozemca’. Vendar je Jure Sešek mojster besede, poskrbel je za pravo praznično vzdušje, nad njegovim deležem pač nimam pripomb. Tudi prisotnost župana Berta Menarda je pripomogla k svečanosti, saj se je naš župan v začetku svojega tretjega mandata že ‘naučil’ ustrezne govorice in kratkih stavkov. Vsekakor pohvalno.
Med nastopajočimi je nemogoče omeniti vseh. Resda je to bil izbor iz vseh oddelkov in med posameznimi nastopajočimi pretehtan in z visoko mero zahtevnosti, a naj omenim nekaj tistih, ki so po mojem mnenju izstopali. Najprej omenjam Godalni in Pihalni orkester, ki sta skupek najboljših instrumentalistov Glasbene šole, ki se tukaj kalijo, pozneje pa nadaljujejo v pihalnem ali simfoničnem orkestru. Med posamezniki naj omenim imenitnega klarinetista Urbana Fira, ki že zdaj igra virtuozno. Z lepim nastavkom nas je prepričala tudi sopranistka Alenka Hvalica, že na začetku pa nas je prepričala sproščenost in muzikaličnost Otroškega pevskega zbora, ki ga s svojo znano energijo vodi Tanja Žagar.
Lepo je bilo videti, kako mnogi profesorji nastopajo skupaj z dijaki, kako tudi oni uživajo in z veseljem prenašajo svoje znanje na mlajše. Vsekakor velja oditi tudi na koncert glasbenih pedagogov, ki prav tako vsako leto pripravijo svoj koncert, a je nekako premalo oglaševan in gre ‘nekako mimo’.
Kmalu se torej spet vidimo, oz. slišimo!
Nekaj fotografij s koncerta si lahko ogledate slikom TUKAJ.

Volitve v Logatcu in logaški TV

Nisem se hotel oglasiti med kampanijo, ker bi me lahko kdo razumel, da sem pristranski in da navijam za nekoga. Oglašam se, ko so volitve končane. Logaški LEP (Logaški eksperimentalni program) se je ‘izkazal’ kot popoln diletant in nesposobnež. Ne bom izbiral besed, saj so tam ljudje plačani za svoje delo. Tudi ne bom ocenjeval, kako in s kom so bile narejene predvolilne oddaje. Tudi o jeziku tokrat nič. Omenil bom le, kako se je LEP obnašal na dan volitev, torej 18. 11. 2018 po 19. uri. Dve uri je bil program ‘črn’, tiorej niso oddajali niti video strani. Pričakoval sem, da se pripravljajo na oddajo, a o tem ni bilo nič Po kakih dveh urah in pol so se nazaj pojavile video strani, morda so bile med njimi tudi strani z rezultati, nisem pogledal. Pričakoval sem, da bodo pač z ‘obilico’ svojih in vabljenih novinarjev pripravili svojo, logaško povolilno oddajo, kjer bi lahko spremljali in komentirali preštete glasove. Povedali še kaj ‘bistroumnega’, česar so bili polni komentarji v predvolilnem času, ampak o vsem tem nič Niso našli človeka, ki bi vodil to oddajo. Vse, kar je je danes moč videti, so prepisani rezultati iz republišega volilnega štaba. Ni besed zmagovalcev, ni besed poražencev ali morda celo občanov o (ne)uradfnih izidih. Ne, to je za 30 letni eksperimentalni program LEP preveč.

Sramota. In ljudje so tam PLAČANI za delo. Profesionalci torej.

Včasih ne uspe...

Razmišljam, skušam ‘objektivno’… ne vem, če bo uspelo. Sem skoraj prepričan, da se bo po meni usul plaz.
Spoštujem in uživam v intervjujih, ki jih pod naslovom OD BLIZU pripravlja Vesna Milek. Ob smrti hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića je RTV SLO ponovila pogovor z njim, ki je nastal maja 2017. Takrat ga nisem gledal, sem ga pač tokrat. Počutil sem se nelagodno, Vesni Milek se po mojem mnenju ni uspelo ‘približati’ Oliverju, kljub temu, da je govorila z njim v hrvaščini, o čemer imam tudi svoje mnenje: vem, da je Oliver razumel slovenščino, poznal sem ga, bil z njim v družbi, se tudi pogovarjal z njim, seveda si ne domišljam, da bi bili ti slučajni pogovori z njim vredni omembe. Zato se mi je neke vrste ‘servilnost’ ali karkoli že kdo razume pod Vesninim ravnanjem zdela neprimerna.
Bolj bistveno pa je bilo to, da mu ni prišla ‘blizu’, kot rečemo. Oliver ji ni zaupal globljih razmišljanj, bila sta ves čas ‘na površini’, veliko stvari je bilo nedoročenih, kakor npr. zakaj ne gre in nikoli ne bo šel gostovat v Srbijo.  Vem, ker je sam nekoč povedal, zakaj ne gre tja. Tudi o svojih sanjah, o katerih je pel tako prepričljivo,  nista spregovorila, oz. nekajkrat je Vesna poskusila, a se Oliver ni odzival. Imel sem občutek, da mu je bil pogovor odveč.
Ne bom razpredal naprej, oglejte si pogovor v arhivu RTV SLO, če ga niste videli v živo. Poznal sem Oliverja osebno in mirno lahko rečem, da to ni bila slika nekega umetnika, človeka.
Slaba oddaja. Včasih pač ne uspe…

Pariz 2018

Pričevanje dveh čeških turistov v Parizu. Album kaže tisto, česar do zdaj v Parizu ni bilo.
Oglejte si ALBUM.