Melanholična sobota, lahko rečem. Zunaj pusto, sivo, brez jesenskih barv, brez slane. Torej tudi vijoličaste ni. Tok zavesti. Teče, a zelo počasi.
Ste z mano?
Se vam še ljubi brati?
Tistim, ki se še da, povem naslednje:
če bi danes moral kaj ustvariti, bi bilo to zelo zanič. Zdi se mi, da misel ne steče niti za navaden šepav korak. Čeprav me še vedno boli kolenao, se trudim, da bi 'stekel', a ne gre. Takele sobote so za depresivne kot nalašč za samomor. Joj, nikogar ne nagovarjam, a če bo svetovna statistika pokazala, da je 10. oktobra 2015 bilo več samomorov kot običajno, bom razumel. Ne vsakega samomora posebej, ampak statistiko.
Pa kam me vleče to razmišljanje?
Saj vem. Zdajle boste nehali brati. Misel mi ne seže ne visoko, ne globoko. Počutim se tako, da bi lahko spremljal edino nogomet. Ja, tako razpoloženje je kot nalašč, da gledam kako fuzbalsko preganjanje. Pa ga ni na nobenem sporedu. (Včerajšnje tekme Slovenija:Litva pa tako ali tako nisem gledal, ker za našo reprezentanco ne navijam več. Za take pocarje in takega primitivca selektorja pač nimam besed. Amen.)
Ah, rešitev! Sin mi je iz knjižnice prinesel knjigo hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka Črna mati zemla. (Ne, nisem naredil napake, res je naslov 'zemla', zakaj, povem, ko preberem)
Menda se Hrvati pripravljajo posneti film po njej. Zato jo je treba najprej prebrati.
In kot nalašč: roman se začenja s podatkom, da je bilo v Medžimurju leta 1991 zabeleženo veliko povečanje samomorov.
Zakaj nalašč? Ker sem danes čutil to depresivno, temačno vzdušje.
Grem brat.
Ste z mano?
Se vam še ljubi brati?
Tistim, ki se še da, povem naslednje:
če bi danes moral kaj ustvariti, bi bilo to zelo zanič. Zdi se mi, da misel ne steče niti za navaden šepav korak. Čeprav me še vedno boli kolenao, se trudim, da bi 'stekel', a ne gre. Takele sobote so za depresivne kot nalašč za samomor. Joj, nikogar ne nagovarjam, a če bo svetovna statistika pokazala, da je 10. oktobra 2015 bilo več samomorov kot običajno, bom razumel. Ne vsakega samomora posebej, ampak statistiko.
Pa kam me vleče to razmišljanje?
Saj vem. Zdajle boste nehali brati. Misel mi ne seže ne visoko, ne globoko. Počutim se tako, da bi lahko spremljal edino nogomet. Ja, tako razpoloženje je kot nalašč, da gledam kako fuzbalsko preganjanje. Pa ga ni na nobenem sporedu. (Včerajšnje tekme Slovenija:Litva pa tako ali tako nisem gledal, ker za našo reprezentanco ne navijam več. Za take pocarje in takega primitivca selektorja pač nimam besed. Amen.)
Ah, rešitev! Sin mi je iz knjižnice prinesel knjigo hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka Črna mati zemla. (Ne, nisem naredil napake, res je naslov 'zemla', zakaj, povem, ko preberem)
Menda se Hrvati pripravljajo posneti film po njej. Zato jo je treba najprej prebrati.
In kot nalašč: roman se začenja s podatkom, da je bilo v Medžimurju leta 1991 zabeleženo veliko povečanje samomorov.
Zakaj nalašč? Ker sem danes čutil to depresivno, temačno vzdušje.
Grem brat.
1 komentar:
Sem skoraj pozabil, da sem obljubil v tem zapisu, da pojasnim, zakaj je v naslovu napisano zemla in ne zemlja. Torej:
V hrvaškem originalu teče velik del knjige v međimurščini, prevajalka se je odločila, da bo knjižni del besedila prevedla v knjižno slovenščino, narečni govor pa v prekmurščino.
Pojasnjeno?
Objavite komentar