Pred tednom sem pisal na depresivno soboto, današnja je navidezno prav taka, a na srečo je moje razpoloženje drugačno. Boljše.
Povod za to je užitek, ki sem ga bil deležen ob začetku letošnjega jubilejnega 50. Bortštnikovega srečanja. Srečal sem kar nekaj starih prijateljev (tudi kakšna mlada se je znašla vmes!), padale so besede o užitkih, ki jih daruje gledališče, veselili smo se skupaj, da teater vztraja, čeprav so se zgrinjali že kar temačni oblaki nad njim. Pa ne le nad Borštnikom, na splošno. Tudi ko je tako 'zanimivo' objavljati in napolniti kakih 7 minut oddaje Preverjeno! s kritiko, koliko stane obutev za igralce v Faustu, saj vso predstavo čofotajo po vodi. Ja, kaj je pomembno in kje je 'treba preveriti', ali so bila sredstva porabljena transparentno. Ne, ne bom nakladal, kje jih porabljamo netransparentno, ne bom razglabljal, kakšni ljudje sedijo v novinarskih uredništvih in na birokratskih sedežih naše države, omenil bom le ša podatek, ki seveda ne sodi v ta zapis, a se ga ne morem znebiti: tropine oliv ob stiskanju oljčnega olja je naša država (ministrstvo za kmetijstvo?) uvrstila med okolju nevarne odpadke. Jaz bi uvrstil to naše ministrstvo med 'družbi nevarne odpadke'. A ti se še kar redijo na sredstvih davkoplačevalcev.
A nazaj k teatru. Otvoritvena predstava v mariborskem gledališču je bila zanimiva, 'moderna', pravi odraz našega časa. Celotna predstava je zapustila vtis, nobeden od nastopajočih posebej, samo vsi 'skupaj'. To je namreč nekaj, kar je značilnost sodobnega teatra tako pri nas kot po svetu. Nekoč smo imeli zvezde-igralce, zaradi katerih smo hodili na predstave, danes imam zvezdo-predstavo, zaradi katere hodimo. Morda bi moral zapisati zvezdo-režiserja. Najbrž res. Priznam, da se iz preteklosti nikakor ne spomnim, kdo je režiral Hlapce ali Romea in Julijo v Drami, a spomnim se, da so bili imenitni Lojze Rozman, Stane Sever in Božo Šprajc ter Boris Cavazza. Kaj pa danes? Danes se pominjam Pandurjevega Fausta ali Lorencijeve Ilijade. In to mi bo ostalo v spominu, ne pa Igor Samobor ali Marko Mandić.
Pa mi je nekako žal za tistimi časi, ko smo si bolj zapomnili 'igro' kot igro (predstavo). Ne zamerit. Mislim, da vendar ne zvenim preveč zastarelo, če rečem, da imamo imenitne igralke in igralce (samo poglejte seznam lastnikov Borštnikovega prstana!), slavimo pa predstavo, postavitev, režijo itd.
Pogrešam velik zamah z rdečo svilo podloženega plašča, ki ga je zavihtel Dare Ulaga v Prekrščevalcih pred mnooooogimi leti!
Povod za to je užitek, ki sem ga bil deležen ob začetku letošnjega jubilejnega 50. Bortštnikovega srečanja. Srečal sem kar nekaj starih prijateljev (tudi kakšna mlada se je znašla vmes!), padale so besede o užitkih, ki jih daruje gledališče, veselili smo se skupaj, da teater vztraja, čeprav so se zgrinjali že kar temačni oblaki nad njim. Pa ne le nad Borštnikom, na splošno. Tudi ko je tako 'zanimivo' objavljati in napolniti kakih 7 minut oddaje Preverjeno! s kritiko, koliko stane obutev za igralce v Faustu, saj vso predstavo čofotajo po vodi. Ja, kaj je pomembno in kje je 'treba preveriti', ali so bila sredstva porabljena transparentno. Ne, ne bom nakladal, kje jih porabljamo netransparentno, ne bom razglabljal, kakšni ljudje sedijo v novinarskih uredništvih in na birokratskih sedežih naše države, omenil bom le ša podatek, ki seveda ne sodi v ta zapis, a se ga ne morem znebiti: tropine oliv ob stiskanju oljčnega olja je naša država (ministrstvo za kmetijstvo?) uvrstila med okolju nevarne odpadke. Jaz bi uvrstil to naše ministrstvo med 'družbi nevarne odpadke'. A ti se še kar redijo na sredstvih davkoplačevalcev.
A nazaj k teatru. Otvoritvena predstava v mariborskem gledališču je bila zanimiva, 'moderna', pravi odraz našega časa. Celotna predstava je zapustila vtis, nobeden od nastopajočih posebej, samo vsi 'skupaj'. To je namreč nekaj, kar je značilnost sodobnega teatra tako pri nas kot po svetu. Nekoč smo imeli zvezde-igralce, zaradi katerih smo hodili na predstave, danes imam zvezdo-predstavo, zaradi katere hodimo. Morda bi moral zapisati zvezdo-režiserja. Najbrž res. Priznam, da se iz preteklosti nikakor ne spomnim, kdo je režiral Hlapce ali Romea in Julijo v Drami, a spomnim se, da so bili imenitni Lojze Rozman, Stane Sever in Božo Šprajc ter Boris Cavazza. Kaj pa danes? Danes se pominjam Pandurjevega Fausta ali Lorencijeve Ilijade. In to mi bo ostalo v spominu, ne pa Igor Samobor ali Marko Mandić.
Pa mi je nekako žal za tistimi časi, ko smo si bolj zapomnili 'igro' kot igro (predstavo). Ne zamerit. Mislim, da vendar ne zvenim preveč zastarelo, če rečem, da imamo imenitne igralke in igralce (samo poglejte seznam lastnikov Borštnikovega prstana!), slavimo pa predstavo, postavitev, režijo itd.
Pogrešam velik zamah z rdečo svilo podloženega plašča, ki ga je zavihtel Dare Ulaga v Prekrščevalcih pred mnooooogimi leti!
2 komentarja:
..."provokacija rdečega plašča" je nevarna - lahko se kakšen "bik" zapodi proti tvoji "teoriji" kdo je bolj v "spominu" in zaslužen...
Te nevarnosti se ne bojim. Učinek je ponovil Ivo Ban v Katarina, pav in jezuit izpod peresa 'pravovernega' Draga Jančarja in v času samosvoje Slovenije. Tudi v kotičku misli nisem pomislil, da bi kdo to rdečo svijlo lahko imel za kaj provokativnega. Najbrž tudi Jančar ne, kaj praviš?
Objavite komentar