Danes so me na radiu (ne boste verjeli,
ampak jaz ga poslušam!) zasuli s predvajanjem zmagovite ukrajinske
skladbe na Eurosongu, ki ga nisem spremljal, ker je predolg in me
glasbeno gledano ne zanima. Verjamem, da je vsebina (pregon Tatarov s
Krima) ganila populacijo gledalcev (ki so večinoma glasovali zanjo, tudi
Slovenija ji je menda dala največ točk), ampak rad bi spoznal tistega,
ki gre danes po tivolski promenadi in si požvižgava to pesem.
Sem namreč glasbeno popolnoma napačno
izobražen (kaže), kajti zame ta skladba nima ničesar, kar bi si lahko
zapomnil, razen morda dobro zvenečega glasu solistke, niti besede nisem
razumel, kaj je pela in predvsem si nisem mogel zapomniti niti odlomka
zapetega refrena.
Ja, res sem star. Jaz namreč še vedno
mislim, da si moram pesem, ki mi je všeč (in ji dam največ točk zato!)
vsaj po 3-5ih predvajanjih vsaj v kakem refrenu zapomniti. Pa si ne
morem, pesem nima refrena, nekoč smo rekli, da je ‘kr neki’.
Občudujem tiste, ki ob taki pesmi uživajo. Vaše obzorje je res širše od mojega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar