Zbogom, orožje, pozdravljena pesem

Od Loga pod Mangartom do Tolmina
MPZ Virubus unitis se je udeležel zborovske transferzale od Soče do Nove Gorice, na kateri so sodelovali premnogi slovenski zbori v spomin na 100 letnico okutne in trpeče soške fronte. Med dnevi grmenja in streljanja so bili trenutki miru in v teh trenutkih se je pelo, celo zbori so se ustanavljali. Pesem je družila trpeče, združevala ljudi različnih narodov, ki so se borili pod avstroogrsko zastavo, in izražala hrepenenje po domu in miru.
Tudi tokrat so se zbori s pesmijo družili in spominjali nas na tiste težke čase.
Tonskega zapisa na žalost ni, je pa nekaj slik iz Loga pod Mangartom in Tolmina, kjer se je zbor Viribus unitis izkazal z izbranim repertoarjem (Oj, Doberdob; Planike; Signora delle cime itd).

Hlapci v ljubljanski Drami

Ljubljana, 23. september 2017
Lahko mirno rečem: najboljša predstava zadnjih 6 let v ljubljanski Drami. Dosežek (in ponekod tudi poresežek) dosedanjih predstav v Drami ali drugje v Sloveniji. Tudi tista predstava z Lojzetom Rozmanom in Stanetom Severjem je prišla v spomin.
Slovenski Hamlet, zaradi katerega je tudi režiser Pipan spremenil konec predstave in s tem uvrstil Hlapce med klasične tragedije, je izzvenel kot slovensko večno besedilo: še danes smo Slovenci Komarji, vse manj pa je Kalandrov in Lojzk, Jermana pa kaže, da ni nobenega. Več. Vse, kar bremeni in označuje slovenstvo v teh zadnjih 100 letih, odkar je drama nastala, priplava na plan in čutimo, da smo ‘zrasli v greznici svojih dedov’, kakor simbolično Cankar imenuje svoj (res le svoj?) čas. In takrat so bili Hlapci prepovedani in za Cankarjevega življenja nikoli uprozorjeni. Znameniti stavek ‘prihodnosti nam ne bo krojil ne frak in ne talar’ se še danes ponuja kot izhodišče za srečno prihodnost. Cankar ji je v spravi Jermana in Lojzke s potjo v novo življenje dal upanje, nam je Pipan, ko je spremenil ta konec s neke vrste samomor Jermana, to prihodnost hamletovsko odmaknil v nedoločljivo prihodnost. Ja. taki smo.
Seveda ne morem mimo tistega, kar zaznamuje te Hlapce z najvišjo oceno kulturnega snovanja: igralci. Marko Mandić se je meni pred predstavo zdel morda deloma napačen izbor, ampak ta naš véliki igralec je bil pretanjen stilist svojih notranjih občutkov in zunanjega eksplozivnega reagiranja. Nina Ivanišin kot Lojzka je ugajala s svojo premišljeno opozicijo in prikrito ljubeznijo do Jermana. Župnik Jerneja Šugmana je bil mogočna figura prikrite škodoželjnosti v maski podajanja roke sprave (kako zgovorno za današnji čas!) in dialog na sredini predstave med njim in Jermanov je eden velikih igralskih stvaritev današnjega slovenskega gledališča. Presenetil je tudi ‘potencialni Kreon’ Jure Zrnec v vlogi Hvastje, te uklonjene črne maščevalne kreature, ki je prikrito ves čas grozil s sprehajalno palico, ko se je potikal po odru.
Namenoma na koncu omenim imenitnega Bojana Emeršiča kot Komarja, ritolizniškega konvertita in brezhrbtneničnega lizuna gospodarjem, torej pravega hlapca, po katerem nosi celotna predstava ime. Za hlapce vzgojeni, za hlapce rojeni, rohni Jerman, a pomaga nič. Zato ga pretepejo in svet gre dalje, poln Komarjev in podobnih kreatur.
Velika predstava ljubljanske Drame. Brezčasna, slovenska in svetovna prilika o nemoči posameznika, torej Hamleta, v svetu, ki se – če smo čisto odkriti – v štiri tisoč letih ni spremenil!
Nekaj slik iz zaodrja si lahko ogledate tukaj : http://primoz.orgfree.com/ZaodrjeHlapcev/
 

Kulturno - politična sramota

Ljubljana, ob koncu Ljubljanskega festivala.

 

Berem Marijana Zlobca o koncu ljubljanskega festivala in zanemim ob naslednjem podatku (nisem preverjal, verjamem Marjanu Zlobcu): nobenega dela letošnjih festivalskih dogodkov se ni udeležil niti predsednik Republike Slovenije Borut Pahor niti predsednik vlade Miro Cerar. Če bi se to zgodilo v Avstriji, pravilno ugotavlja MZ, bi bil to prvovrstni kulturno-politični škandal.

Glavno da se Cmerar, kot ga mnogi imenujejo - kaže da vedno bolj upravičeno - bolje počuti med kmetijskimi stroji, naš Barbika pa seveda razen bobnanja ne zna nobenega drugega inštrumenta, da bi sodeloval na koncertih Slovenske Filharmonije ali RTV orkestra, Najbrž pa je zamudil, da bi lahko čistil zaoderje Cankarjevega doma ali razporejal partiture glasbenikom Mariinskega teatra, da ne govorim o kakem morebitnem dirigranju!: Poslušanje oz. gledanje kake letošnje festivalske predstave je očitno obema deveta skrb. Minister Peršak, lahko bi malo protestiral, se ti ne zdi?