Ljubljana, 23. september 2017
Lahko mirno rečem: najboljša predstava zadnjih 6 let v ljubljanski Drami. Dosežek (in ponekod tudi poresežek) dosedanjih predstav v Drami ali drugje v Sloveniji. Tudi tista predstava z Lojzetom Rozmanom in Stanetom Severjem je prišla v spomin.
Slovenski Hamlet, zaradi katerega je tudi režiser Pipan spremenil konec predstave in s tem uvrstil Hlapce med klasične tragedije, je izzvenel kot slovensko večno besedilo: še danes smo Slovenci Komarji, vse manj pa je Kalandrov in Lojzk, Jermana pa kaže, da ni nobenega. Več. Vse, kar bremeni in označuje slovenstvo v teh zadnjih 100 letih, odkar je drama nastala, priplava na plan in čutimo, da smo ‘zrasli v greznici svojih dedov’, kakor simbolično Cankar imenuje svoj (res le svoj?) čas. In takrat so bili Hlapci prepovedani in za Cankarjevega življenja nikoli uprozorjeni. Znameniti stavek ‘prihodnosti nam ne bo krojil ne frak in ne talar’ se še danes ponuja kot izhodišče za srečno prihodnost. Cankar ji je v spravi Jermana in Lojzke s potjo v novo življenje dal upanje, nam je Pipan, ko je spremenil ta konec s neke vrste samomor Jermana, to prihodnost hamletovsko odmaknil v nedoločljivo prihodnost. Ja. taki smo.
Seveda ne morem mimo tistega, kar zaznamuje te Hlapce z najvišjo oceno kulturnega snovanja: igralci. Marko Mandić se je meni pred predstavo zdel morda deloma napačen izbor, ampak ta naš véliki igralec je bil pretanjen stilist svojih notranjih občutkov in zunanjega eksplozivnega reagiranja. Nina Ivanišin kot Lojzka je ugajala s svojo premišljeno opozicijo in prikrito ljubeznijo do Jermana. Župnik Jerneja Šugmana je bil mogočna figura prikrite škodoželjnosti v maski podajanja roke sprave (kako zgovorno za današnji čas!) in dialog na sredini predstave med njim in Jermanov je eden velikih igralskih stvaritev današnjega slovenskega gledališča. Presenetil je tudi ‘potencialni Kreon’ Jure Zrnec v vlogi Hvastje, te uklonjene črne maščevalne kreature, ki je prikrito ves čas grozil s sprehajalno palico, ko se je potikal po odru.
Namenoma na koncu omenim imenitnega Bojana Emeršiča kot Komarja, ritolizniškega konvertita in brezhrbtneničnega lizuna gospodarjem, torej pravega hlapca, po katerem nosi celotna predstava ime. Za hlapce vzgojeni, za hlapce rojeni, rohni Jerman, a pomaga nič. Zato ga pretepejo in svet gre dalje, poln Komarjev in podobnih kreatur.
Velika predstava ljubljanske Drame. Brezčasna, slovenska in svetovna prilika o nemoči posameznika, torej Hamleta, v svetu, ki se – če smo čisto odkriti – v štiri tisoč letih ni spremenil!
Nekaj slik iz zaodrja si lahko ogledate tukaj : http://primoz.orgfree.com/ZaodrjeHlapcev/
Lahko mirno rečem: najboljša predstava zadnjih 6 let v ljubljanski Drami. Dosežek (in ponekod tudi poresežek) dosedanjih predstav v Drami ali drugje v Sloveniji. Tudi tista predstava z Lojzetom Rozmanom in Stanetom Severjem je prišla v spomin.
Slovenski Hamlet, zaradi katerega je tudi režiser Pipan spremenil konec predstave in s tem uvrstil Hlapce med klasične tragedije, je izzvenel kot slovensko večno besedilo: še danes smo Slovenci Komarji, vse manj pa je Kalandrov in Lojzk, Jermana pa kaže, da ni nobenega. Več. Vse, kar bremeni in označuje slovenstvo v teh zadnjih 100 letih, odkar je drama nastala, priplava na plan in čutimo, da smo ‘zrasli v greznici svojih dedov’, kakor simbolično Cankar imenuje svoj (res le svoj?) čas. In takrat so bili Hlapci prepovedani in za Cankarjevega življenja nikoli uprozorjeni. Znameniti stavek ‘prihodnosti nam ne bo krojil ne frak in ne talar’ se še danes ponuja kot izhodišče za srečno prihodnost. Cankar ji je v spravi Jermana in Lojzke s potjo v novo življenje dal upanje, nam je Pipan, ko je spremenil ta konec s neke vrste samomor Jermana, to prihodnost hamletovsko odmaknil v nedoločljivo prihodnost. Ja. taki smo.
Seveda ne morem mimo tistega, kar zaznamuje te Hlapce z najvišjo oceno kulturnega snovanja: igralci. Marko Mandić se je meni pred predstavo zdel morda deloma napačen izbor, ampak ta naš véliki igralec je bil pretanjen stilist svojih notranjih občutkov in zunanjega eksplozivnega reagiranja. Nina Ivanišin kot Lojzka je ugajala s svojo premišljeno opozicijo in prikrito ljubeznijo do Jermana. Župnik Jerneja Šugmana je bil mogočna figura prikrite škodoželjnosti v maski podajanja roke sprave (kako zgovorno za današnji čas!) in dialog na sredini predstave med njim in Jermanov je eden velikih igralskih stvaritev današnjega slovenskega gledališča. Presenetil je tudi ‘potencialni Kreon’ Jure Zrnec v vlogi Hvastje, te uklonjene črne maščevalne kreature, ki je prikrito ves čas grozil s sprehajalno palico, ko se je potikal po odru.
Namenoma na koncu omenim imenitnega Bojana Emeršiča kot Komarja, ritolizniškega konvertita in brezhrbtneničnega lizuna gospodarjem, torej pravega hlapca, po katerem nosi celotna predstava ime. Za hlapce vzgojeni, za hlapce rojeni, rohni Jerman, a pomaga nič. Zato ga pretepejo in svet gre dalje, poln Komarjev in podobnih kreatur.
Velika predstava ljubljanske Drame. Brezčasna, slovenska in svetovna prilika o nemoči posameznika, torej Hamleta, v svetu, ki se – če smo čisto odkriti – v štiri tisoč letih ni spremenil!
Nekaj slik iz zaodrja si lahko ogledate tukaj : http://primoz.orgfree.com/ZaodrjeHlapcev/
Ni komentarjev:
Objavite komentar