Ljubljanska Drama, 20. januar 2018
Oder ljubljanske Drame je tokrat napolnilo 5 igralk in igralcev, ki so na poseben način predstavili Tavčarjevo Visoško kroniko. Režiral je vedno vznemirljivi Jernej Lorenci, omenimo še, da so besedilo interpretirali in zaigrali dobršen del priredbe:
Tamara Avguštin
Nina Ivanišin
Klemen Janežič
Aljaž Jovanović in
Janez Škof
Na kratko: zanimiva predstava, dolga štiri ure (s pavzo sicer), a vzdržali smo. Zaradi pestrosti podajanja, plesnih in glasbenih vložkov, kjer sta presenetila večglasno petje in igranje na kitaro, citre, harmoniko in ustno harmoniko, je predstava tekla. Igralci so prikazali vse svoje bogato znanje, ki ga imajo kljub mladosti in sodobnega pristopa do interpretacije.
Težko bi se opredelil, kdo je izstopal. Vsak po svoje je prispeval k podajanju srednjeveškega vzdušja Poljanske doline, čarovniškega strahu in patriarhalnega nasilja bogatih in revnih. Mojstrovina je kajpak najprej v Tavčarjevem besedilu (verjamem, da smo ga vsi brali), vendar je bila interpretacija tako prepričljiva, da so lahko uživali tudi tisti redki, ki besedila do zdaj niso poznali. Brez posebnih scenskih učinkov, brez vsiljive glasbe ‘v ozadju’, a z izredno energijo in prepričevanjem so navdušili gledalce. Opazna je bila tudi delna improvizacija nekaterih odlomkov (npr. ples), kar dokazuje, kakšne igralce imamo.
Vsekakor vredno ogleda. Seveda se je treba pripraviti na štiriurno sedenje (sam se se večkrat presedal med gledanjem), a takih predstav, kjer igralci interpretirajo besedilo, določene odlomke pa v tej interpretaciji tudi odigrajo, ni veliko v slovenskem teatru.
FOTO GALERIJA
Oder ljubljanske Drame je tokrat napolnilo 5 igralk in igralcev, ki so na poseben način predstavili Tavčarjevo Visoško kroniko. Režiral je vedno vznemirljivi Jernej Lorenci, omenimo še, da so besedilo interpretirali in zaigrali dobršen del priredbe:
Tamara Avguštin
Nina Ivanišin
Klemen Janežič
Aljaž Jovanović in
Janez Škof
Na kratko: zanimiva predstava, dolga štiri ure (s pavzo sicer), a vzdržali smo. Zaradi pestrosti podajanja, plesnih in glasbenih vložkov, kjer sta presenetila večglasno petje in igranje na kitaro, citre, harmoniko in ustno harmoniko, je predstava tekla. Igralci so prikazali vse svoje bogato znanje, ki ga imajo kljub mladosti in sodobnega pristopa do interpretacije.
Težko bi se opredelil, kdo je izstopal. Vsak po svoje je prispeval k podajanju srednjeveškega vzdušja Poljanske doline, čarovniškega strahu in patriarhalnega nasilja bogatih in revnih. Mojstrovina je kajpak najprej v Tavčarjevem besedilu (verjamem, da smo ga vsi brali), vendar je bila interpretacija tako prepričljiva, da so lahko uživali tudi tisti redki, ki besedila do zdaj niso poznali. Brez posebnih scenskih učinkov, brez vsiljive glasbe ‘v ozadju’, a z izredno energijo in prepričevanjem so navdušili gledalce. Opazna je bila tudi delna improvizacija nekaterih odlomkov (npr. ples), kar dokazuje, kakšne igralce imamo.
Vsekakor vredno ogleda. Seveda se je treba pripraviti na štiriurno sedenje (sam se se večkrat presedal med gledanjem), a takih predstav, kjer igralci interpretirajo besedilo, določene odlomke pa v tej interpretaciji tudi odigrajo, ni veliko v slovenskem teatru.
FOTO GALERIJA
Ni komentarjev:
Objavite komentar