Fuzbal - slovenska sramota

Sicer nisem gledal tekme Slo-Ukr, amak glede na to, kakšni pocarji smo (tekma s Švico, groza v Lvovu itd) in gol je dal Cesar - obrambni igralec-, naši napadalci pa filozofirajo na igrišču in pred kamero pa še "primitivec" Katanec, nehajte s tisoči evrov podpirati to "združbo". Dajte denar za odbojko, sm. skakalce in mnoge posameznike, ki so nam v čast. Fuzbal je slovenska sramota.

...in potem sem šel na kavo

Zbegan sem, a urejenih misli.
Ne pričakujem, da bom dovolj jasen, a nikoli v življenju nisem bil 100 odstotno prepričan o nečem, dokler me ni empirika prepričala in utrdila v tem.

• Begunska problematika Evrope, sveta. "Kriva je Amerika, ki je zanetila vse te spopade in povzročila izvoz svoje demokracije in s tem začeli zmanjševati moč Evrope v svetovnem merilu, saj bodo staro celino migranti in begunci spremenili do obisti." To je moj kratek povzetek tega, kar se dogaja. Slovenija se obnaša nezrelo, neke 'dame' urejajo notranjo politiko in delež vojske, komik Erjavec pa priliva ogenj na nekaj, ko se mu niti približno ne sanja, za kaj gre. Ne vem, ne vidim izhoda. Smilijo se mi ljudje, ki hodijo z otroki v naročju kilometre daleč, smilijo pa se mi tudi ljudje, ki morajo v svoji soseski prenašati vse tegobe preseljevanja te množice ljudi, ki za sabo pušča smeti, nelagodje in strah pred novim navalom. Pozabili smo, da je ena od kmetic v bližini Brežič (se mi zdi) dejala, da ne more posaditi ničesar, saj ji vse sproti pohodijo, ker prač gre množica čez polje. 
• Nekaj vasi na Cerkljanskem do danes nima stika s svetom, nima telefona, nima interneta. Kako si rešujejo težave s hitro medicinsko pomočjo, si niti predstavljati ne znam, kako so 'informirani' o tem, kaj se dogaja po svetu in doma, pa si lahko samo mislim. In kaj smo naredili do zdaj? Objavili smo TV novico tem, a zgodi se nič. Se spominjam kmetice, ki je tam davnega leta 1982 li 83 dejala v vasi Volče, da je bila v Ljubljani zadnjič leta 1935. Kdaj smo bili mi zadnjič v vasi Volče? Leta 1982?
• Tednik Mladina je bila obsojena zaradi objave fotografij družine Goebbels in Grims. Morda neokusno, a zgovorno, k čemu vse se zatekajo 'ugledni' člani SDS. Interpretacija je kajpak dopustna in ta je zdaj kaznovana. Ko gledam predsednika SDS s sključeno držo (puklasto), me spominja na inkvizitorja. Interpretacija. Me boste za to obsodili? Mladina gre zdaj na Ustavno sodišče. Ne verjamem, da bodo uspeli. Čeprav je US sposobno velikih presenečenj.
• Držal sem se 'navodil', naj raje uporabim cvetje namesto sveč na grobove ob 1. novembru. Res, odnesel sem dve sveči, eno na grob svoje matere, drugo na grob svoje tašče, drugod sem položil nagelj. Pogled na pokopališča (bil sem na treh!) pa me o kaki spremembi ni prepričal. Rdeča plastika je večinoma 'gorela' v količini, kot smo je bili vajeni. Sem zgled? Komu pa? Vam, ki to berete? Dajte no, saj nam je vse skupaj vseeno. Komunalci imajo pač novembra več dela. S smetmi pa tako ali tako ne znamo ravnati, saj nekatere občine vozijo smeti tudi 200km daleč, lastno smetišče je namreč neustrezno, neurejeno, proti predpisom.
• In tako dalje. Drugič več. Že tole je predolgo. Lahko bi bilo vsaj četvero zapisov, na pa, da sem tole objavil skupaj, v enem. Tudi če ne boste vsega prebrali, se ne bo nič spremenilo, kot se ne bo, če boste prebrali dvakrat. Grem na kavo!

Zamah z rdečo svilo podloženega plašča

Pred tednom sem pisal na depresivno soboto, današnja je navidezno prav taka, a na srečo je moje razpoloženje drugačno. Boljše.
Povod za to je užitek, ki sem ga bil deležen ob začetku letošnjega jubilejnega 50. Bortštnikovega srečanja. Srečal sem kar nekaj starih prijateljev (tudi kakšna mlada se je znašla vmes!), padale so besede o užitkih, ki jih daruje gledališče, veselili smo se skupaj, da teater vztraja, čeprav so se zgrinjali že kar temačni oblaki nad njim. Pa ne le nad Borštnikom, na splošno. Tudi ko je tako 'zanimivo' objavljati in napolniti kakih 7 minut oddaje Preverjeno! s kritiko, koliko stane obutev za igralce v Faustu, saj vso predstavo čofotajo po vodi. Ja, kaj je pomembno in kje je 'treba preveriti', ali so bila sredstva porabljena transparentno. Ne, ne bom nakladal, kje jih porabljamo netransparentno, ne bom razglabljal, kakšni ljudje sedijo v novinarskih uredništvih in na birokratskih sedežih naše države, omenil bom le ša podatek, ki seveda ne sodi v ta zapis, a se ga ne morem znebiti: tropine oliv ob stiskanju oljčnega olja je naša država (ministrstvo za kmetijstvo?) uvrstila med okolju nevarne odpadke. Jaz bi uvrstil to naše ministrstvo med 'družbi nevarne odpadke'. A ti se še kar redijo na sredstvih davkoplačevalcev.

A nazaj k teatru. Otvoritvena predstava  v mariborskem gledališču je bila zanimiva, 'moderna', pravi odraz našega časa. Celotna predstava je zapustila vtis, nobeden od nastopajočih posebej, samo vsi 'skupaj'. To je namreč nekaj, kar je značilnost sodobnega teatra tako pri nas kot po svetu. Nekoč smo imeli zvezde-igralce, zaradi katerih smo hodili na predstave, danes imam zvezdo-predstavo, zaradi katere hodimo. Morda bi moral zapisati zvezdo-režiserja. Najbrž res. Priznam, da se iz preteklosti nikakor ne spomnim, kdo je režiral Hlapce ali Romea in Julijo v Drami, a spomnim se, da so bili imenitni Lojze Rozman, Stane Sever in Božo Šprajc ter Boris Cavazza. Kaj pa danes? Danes se pominjam Pandurjevega Fausta ali Lorencijeve Ilijade. In to mi bo ostalo v spominu, ne pa Igor Samobor ali Marko Mandić.
Pa mi je nekako žal za tistimi časi, ko smo si bolj zapomnili 'igro' kot igro (predstavo). Ne zamerit. Mislim, da vendar ne zvenim preveč zastarelo, če rečem, da imamo imenitne igralke in igralce (samo poglejte seznam lastnikov Borštnikovega prstana!), slavimo pa predstavo, postavitev, režijo itd.
Pogrešam velik zamah z rdečo svilo podloženega plašča, ki ga je zavihtel Dare Ulaga v Prekrščevalcih pred mnooooogimi leti!

Črna mati zemla

Melanholična sobota, lahko rečem. Zunaj pusto, sivo, brez jesenskih barv, brez slane. Torej tudi vijoličaste ni. Tok zavesti. Teče, a zelo počasi.
Ste z mano?
Se vam še ljubi brati?
Tistim, ki se še da, povem naslednje:
če bi danes moral kaj ustvariti, bi bilo to zelo zanič.  Zdi se mi, da misel ne steče niti za navaden šepav korak. Čeprav me še vedno boli kolenao, se trudim, da bi 'stekel', a ne gre. Takele sobote so za depresivne kot nalašč za samomor. Joj, nikogar ne nagovarjam, a če bo svetovna statistika pokazala, da je 10. oktobra 2015 bilo več samomorov kot običajno, bom razumel. Ne vsakega samomora posebej, ampak statistiko.
Pa kam me vleče to razmišljanje?
Saj vem. Zdajle boste nehali brati. Misel mi ne seže ne visoko, ne globoko. Počutim se tako, da bi lahko spremljal edino nogomet. Ja, tako razpoloženje je kot nalašč, da gledam kako fuzbalsko preganjanje. Pa ga ni na nobenem sporedu. (Včerajšnje tekme Slovenija:Litva pa tako ali tako nisem gledal, ker za našo reprezentanco ne navijam več. Za take pocarje in takega primitivca selektorja pač nimam besed. Amen.)

Ah, rešitev! Sin mi je iz knjižnice prinesel knjigo hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka Črna mati zemla. (Ne, nisem naredil napake, res je naslov 'zemla', zakaj, povem, ko preberem)
Menda se Hrvati pripravljajo posneti film po njej. Zato jo je treba najprej prebrati.
In kot nalašč: roman se začenja s podatkom, da je bilo v Medžimurju leta 1991 zabeleženo veliko povečanje samomorov.
Zakaj nalašč? Ker sem danes čutil to depresivno, temačno vzdušje.
Grem brat.

70 let Big banda RTV Slovenija p. v. Tadeja Tomšiča

Klub Cankarjevega doma torek, 29. september 2015

Najstareši neprekinjeno delujoči big band v Evropi, slovenski Big band RTV Slovenija je pripravil ob svoji 70 letnici poseben koncert, ki ga je poimenoval Authorized. Zaigrali so nam skladbe, ki so jih za svoj orkester napisali nekateri njegovi člani in tudi aranžirali so te skladbe člani orkestra, med drugim tudi Jože Privšek.
Resda se mnogi evropski orkestri lahko ponašajo s tovrstnim navdušenjem, da predstavljajo skladbe svojih članov, trdim pa, da uživanje v igranju tovrstnih skladb ni vedno primer, v slovenskem pač je.

Skladbe so bile raznovrstne z več ali manj inovativnosti, bile so največ v funky razpoloženju, zato je na primer Privškova priredba skladbe Primoža Grašiča izstopala po svoji polnosti in imenitni instrumentalizaciji.

Prav vsi člani orkestra so se izkazali kot solisti, od najmlajših do najstarejših, seveda po stažu. Po letih so vsi, prav vsi, pravi mladeniči z znanjem in inovativnostjo, ki sta lahko zgled podobnim in enakim bandom po domovini in tujini. Tudi aranžerji, Od Aleša Avblja do Matjaža Mikuletiča so 'mački' kar se tiče poznavanja zvena instrumentov, ki v velikem orkestru pomenijo vse: zven, intonacijo in 'swing'.

Vsekakor bi veljalo to 70 letnico prav s tem sporedom predstaviti še kje, saj je bilo sila zanimivo, da se nas je obiskovalcev nabralo za poln klub in morda razen ene skladbe nihče ni poznal ostalih kompozicij. To pomeni, da smo prišli poskušat častitljiv orkester, zrel big band z izjemno izrazno močjo in prepričljivostjo, ki ne uspeva z evergreeni ali s ponavljanjem ustaljenih vzorcev.

Verjamem, da to razumejo tudi v Cankarjevem domu in da bodo temu edinstvenemu orkestru ponudli stalno mesto za lastno muziciranje in (po)ustvarjanje glasbe.

Fantje, srečno!

Nekaj čisto drugega

Verjamem, da ste mislili, kako bom napisal nekaj bistroumnega o begunski krizi.
Ha!
Ušteli ste se. Toliko bistroumnosti, kot smo je lahko našteli v teh dneh od uradnih in neuradnih 'ljudi', toliko strpnosti in nestrpnosti, kot je ne morete srečati skoraj na nobenem drugem forumu, toliko sprenevedanja recimo vodje Janševih oboževalcev Primca, ki je bil tudi glavni pobudnik akcije Za otroke gre, za begunske otroke pa ni namenil niti tople besede, kaj šele da bi prispevel toplo odejo, toliko nerazumljivosti, kot jo je namenil naš premier, da o predsedniku Pahorju niti ne govorimo, saj raje pomilosti nekdanjega tajkuna kot pa da bi podobno energijo usmeril v, recimo, Grad Snežnik, da bi ga spremenili v zavetišče.  Ne, o vsem te ne bom govoril.

Rekel bom le besedo o lepi, prečudoviti, prelestni, skrivnostni, oboževani maskoti VW Claudii Schiffer. DAS AUTO. Zanima me, če je v milijardno škodo vštet tudi honorar prelepi Claudii. Sprašujem pa se tudi, če je morda glamurni Claudii kaj nerodno ob VW aferi z diesli po svetu. Za trenutek se mi je zazdelo, da ji bodo zdaj ponudili sodelovanje na posebnih zabavnih snidenjih, ki jih bo Nemčija uprizorila v begunskih taboriščih (ali stavbah), kjer bo prekrasna Caludia sodelovala tako kot so nekoč ameriškim vojakom v Evropi in Aziji kazale svoje obline ameriške dive. Samo da bo tokrat Claudia dejala: Das Autobus.....

Kadar me Nemci razočarajo, me pa res temeljito. Le Claudia ostaja prelestna....ona me še ni razočarala...čeprav je takorekoč kopija BB... se vam ne zdi?

A hitro pozabljamo?

Sem počakal do izteka današnjega dne in skušal preveriti, če se bo kdo spomnil 11. septembra, ko sta padla dvojčka na Manhattnu.
Nihče se ni spomnil.
Nič na TV, nič v časopisih, nič na FB, nič na Twitterju itd. Sem prezrl? Mogoče sem.
Sem sedel danes s kolegi na kavi in niti slučajno se nismo spomnili na tisti grozljivi dan leta 2001. Pa smo sedeli več kot 3 ure. 14 let je minilo, ja, zdaj se ukvarjamo z begunci. Ki so posledica ameriške politike in prodajanja demokracije drugim, predvsem tistim, ki imajo nafto, cenejšo od lastne.

Morda bo kdo dejal, da se pač ne velja spomniti tistega 11/9, iz katerega so Američani tudi naredili marketinški boom in dovolili, da mnogi služijo na ta račun. Tudi to zlobno dejanje so Američani skomercializirali in politično izkoristili za prodajanje demokracije.
Pa ne bom o tem. Govorim le o posledicah. Tudi o slabem spominu. Nas vseh. Ni treba iz tega delati teatra, kot to počno Američani. Samo spomniti se je treba, kaj nam je vse to prineslo.
Da je marsikomu danes težko, je krivda tudi v prepričanju, da so rušitelji dvojčkov 'naredili prav'.
Žalosten sem.