Bolj papeški kot papež smo samo mi lahko

Prijatelj mi je rekel: "Če je pa to res, pa ni čudno, da nam državo hudič jemlje."
Bom pojasnil.
'Moj' učiteljski oktet Pa kol'k'r tol'k' je dobil imenitno vabilo, da nastopi v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija 1 med 8. in 11. uro dopoldne. Sodelovali smo kot glasbeno ozadje zanimive in res dobre oddaje o zdravi prehrani, od zdravega zajtrka do malice, kosila in večerje, svoje domače izdelke so pokazale in nam ponudile logaške kmetije, o vsem tem so spregovorili mnogi, celo ministrica za zdravje. Nič ni bilo prisiljeno, vse je potekalo sproščeno, čeprav so bili kajpak vsi pogovori dogovorjeni in 'zminutirani', pa vendar je teklo vse sproščeno in prijazno. Posebna pohvala velja voditeljici Katji Tratnik, ki je suvereno vodila oddajo, z izbrano besedo in poznavanjem pa je imela 'glavno besedo' tudi Marija Merljak.
Ves ta opis je bil potreben zato, da bi ne dobili morda zmotnega občutka, da je bilo z oddajo kot tako po vsebini, izdelavi in predstavitvi kaj narobe. Ne. Narobe je bilo tole, kar sledi.

Ko je oktet povedal, katere 3 pesmi bo zapel med prenosom, je bilo najprej treba spored prilagoditi zahtevam 'morajo biti narodne, ljudske pesmi'. Razumljivo, saj take sodijo v oddajo o zdravi hrani in dobrem zajtrku, ki ga je najbrž marsikdo užival, ko je gledal oddajo na TV. Ko smo med tremi predlaganimi pesmimi navedli tudi Bajukovo priredbo ljudske Vinček, oj vinček moj, pa je prišlo do problema. Izvedeli smo, da  PRED 10. URO DOPOLDNE NE SME TV SLOVENIJA IZREČI NITI BESEDE O VINU, KAJ ŠELE DA BI PREPEVALI O NJEM!!! Ste slišali že kdaj kaj tako bedastega?  Kot poznam zakon o prepovedi TOČENJA alkoholnih pijač, je tam zapisano, da pred 10. uro dopoldne ne smejo lokali, benc. črpalke itd. točiti ali prodajati alkoholnih pijač. (Mercator, Tuš, Spar itd. jih seveda lahko!) Mislim pa, da nikjer v zakonu ne piše, da se VINO NE SME DO 10. URE DOPOLDNE NITI OMENJATI na javnem prostoru, v lokalu itd. Seveda smo prijaznima Katji in gospe Mariji ustregli in hoteli zapeti ljudsko DEČVA SRED JEZERA, kjer pa, glej ga šmenta!, v drugi kitici slovensko ljudstvo poje, da 'sem škorenjce za vince dajal'. In pesem je spet letela ven. Potem smo zapeli eno inkvizicijsko neoporečno ljudsko slovensko pesem. Obe voditeljici sta nas namreč prosili, naj tako naredimo, češ da imajo težave, če bi kdo le OMENIL. alkohol pred 10. uro zjutraj! Da so na TV že imeli take težave. Težko verjamem, če pa so jih imeli, me zanima, KATERI inšpektor je naložil kazen TV Slovenija, ker je kdo zapel, povedal, zrecitiral, zabrundal ali kako drugače omenil ALKOHOL. Kako so naši otroci zdaj varni pred nezaslišano drogo, ki bi jih do 10. ure lahko zasužnjila samo, če bi bila omenjena. Ob 10.30 bi seveda že lahko na Petrolovi črpalki kupili pivo in na TV Slovenija poslušali Slovenski oktet, ki bi zapel 'To sladko zlato vince'.

Od jutri nameravam gledati KATERIKOLI dopoldanski spored TV, posebej še TV Slovenija, in če zasledim samo NAMIG na alkohol v katerikoli oddaji, bom prijavil TV Slovenija ali katerokoli drugo TV inšpektorju in zahteval kazen, ki jo zaslužijo po zakonu.

Se opravičujem, če sem zašel malo preveč v ironijo, ampak takih neumnosti v glavah in na papirju naše države in njenih uradnikov je res preveč. Če je to boj proti alkoholiziranosti in skrb za zdravje naše mladine, da do 10. ure dopoldne ne smejo niti slišati, da je slovenski fant v narodni pesmi dvignil kupico rujnega vinca, potem - ja, potem se nam res slabo piše.

Ministrica za zdravje, Logatčanka Milojka Celarc Kolar, dajte premislite, a je to res način, kako vzgajamo našo mladino in ljudstvo!

Je res stavka policistov 'zgražanja' vredna?

Nekateri so ogorčeni, kako se je Cerar razjezil na stavko policistov, drugi mu dajejo prav, saj v kritičnih trenutkih, ko mora policija delovati za varnost državljanov in države, ni 'primerno' stavkati.

Moj pomislek, spoštovani predsednik vlade RS, je v tem: ste morda pomislili, da v Evropi ne stavkajo policisti zato, ker so ustrezno plačani? Se vam ne zdi, da je v vašem primeru vaše zgražanje nepremišljeno in brez ustrezne osnove?

Zdi se mi, da res povsod Slovenija kaže svojo nesposobnost. Tudi pri posameznikih.
Žalostno.

Fuzbal - slovenska sramota

Sicer nisem gledal tekme Slo-Ukr, amak glede na to, kakšni pocarji smo (tekma s Švico, groza v Lvovu itd) in gol je dal Cesar - obrambni igralec-, naši napadalci pa filozofirajo na igrišču in pred kamero pa še "primitivec" Katanec, nehajte s tisoči evrov podpirati to "združbo". Dajte denar za odbojko, sm. skakalce in mnoge posameznike, ki so nam v čast. Fuzbal je slovenska sramota.

...in potem sem šel na kavo

Zbegan sem, a urejenih misli.
Ne pričakujem, da bom dovolj jasen, a nikoli v življenju nisem bil 100 odstotno prepričan o nečem, dokler me ni empirika prepričala in utrdila v tem.

• Begunska problematika Evrope, sveta. "Kriva je Amerika, ki je zanetila vse te spopade in povzročila izvoz svoje demokracije in s tem začeli zmanjševati moč Evrope v svetovnem merilu, saj bodo staro celino migranti in begunci spremenili do obisti." To je moj kratek povzetek tega, kar se dogaja. Slovenija se obnaša nezrelo, neke 'dame' urejajo notranjo politiko in delež vojske, komik Erjavec pa priliva ogenj na nekaj, ko se mu niti približno ne sanja, za kaj gre. Ne vem, ne vidim izhoda. Smilijo se mi ljudje, ki hodijo z otroki v naročju kilometre daleč, smilijo pa se mi tudi ljudje, ki morajo v svoji soseski prenašati vse tegobe preseljevanja te množice ljudi, ki za sabo pušča smeti, nelagodje in strah pred novim navalom. Pozabili smo, da je ena od kmetic v bližini Brežič (se mi zdi) dejala, da ne more posaditi ničesar, saj ji vse sproti pohodijo, ker prač gre množica čez polje. 
• Nekaj vasi na Cerkljanskem do danes nima stika s svetom, nima telefona, nima interneta. Kako si rešujejo težave s hitro medicinsko pomočjo, si niti predstavljati ne znam, kako so 'informirani' o tem, kaj se dogaja po svetu in doma, pa si lahko samo mislim. In kaj smo naredili do zdaj? Objavili smo TV novico tem, a zgodi se nič. Se spominjam kmetice, ki je tam davnega leta 1982 li 83 dejala v vasi Volče, da je bila v Ljubljani zadnjič leta 1935. Kdaj smo bili mi zadnjič v vasi Volče? Leta 1982?
• Tednik Mladina je bila obsojena zaradi objave fotografij družine Goebbels in Grims. Morda neokusno, a zgovorno, k čemu vse se zatekajo 'ugledni' člani SDS. Interpretacija je kajpak dopustna in ta je zdaj kaznovana. Ko gledam predsednika SDS s sključeno držo (puklasto), me spominja na inkvizitorja. Interpretacija. Me boste za to obsodili? Mladina gre zdaj na Ustavno sodišče. Ne verjamem, da bodo uspeli. Čeprav je US sposobno velikih presenečenj.
• Držal sem se 'navodil', naj raje uporabim cvetje namesto sveč na grobove ob 1. novembru. Res, odnesel sem dve sveči, eno na grob svoje matere, drugo na grob svoje tašče, drugod sem položil nagelj. Pogled na pokopališča (bil sem na treh!) pa me o kaki spremembi ni prepričal. Rdeča plastika je večinoma 'gorela' v količini, kot smo je bili vajeni. Sem zgled? Komu pa? Vam, ki to berete? Dajte no, saj nam je vse skupaj vseeno. Komunalci imajo pač novembra več dela. S smetmi pa tako ali tako ne znamo ravnati, saj nekatere občine vozijo smeti tudi 200km daleč, lastno smetišče je namreč neustrezno, neurejeno, proti predpisom.
• In tako dalje. Drugič več. Že tole je predolgo. Lahko bi bilo vsaj četvero zapisov, na pa, da sem tole objavil skupaj, v enem. Tudi če ne boste vsega prebrali, se ne bo nič spremenilo, kot se ne bo, če boste prebrali dvakrat. Grem na kavo!

Zamah z rdečo svilo podloženega plašča

Pred tednom sem pisal na depresivno soboto, današnja je navidezno prav taka, a na srečo je moje razpoloženje drugačno. Boljše.
Povod za to je užitek, ki sem ga bil deležen ob začetku letošnjega jubilejnega 50. Bortštnikovega srečanja. Srečal sem kar nekaj starih prijateljev (tudi kakšna mlada se je znašla vmes!), padale so besede o užitkih, ki jih daruje gledališče, veselili smo se skupaj, da teater vztraja, čeprav so se zgrinjali že kar temačni oblaki nad njim. Pa ne le nad Borštnikom, na splošno. Tudi ko je tako 'zanimivo' objavljati in napolniti kakih 7 minut oddaje Preverjeno! s kritiko, koliko stane obutev za igralce v Faustu, saj vso predstavo čofotajo po vodi. Ja, kaj je pomembno in kje je 'treba preveriti', ali so bila sredstva porabljena transparentno. Ne, ne bom nakladal, kje jih porabljamo netransparentno, ne bom razglabljal, kakšni ljudje sedijo v novinarskih uredništvih in na birokratskih sedežih naše države, omenil bom le ša podatek, ki seveda ne sodi v ta zapis, a se ga ne morem znebiti: tropine oliv ob stiskanju oljčnega olja je naša država (ministrstvo za kmetijstvo?) uvrstila med okolju nevarne odpadke. Jaz bi uvrstil to naše ministrstvo med 'družbi nevarne odpadke'. A ti se še kar redijo na sredstvih davkoplačevalcev.

A nazaj k teatru. Otvoritvena predstava  v mariborskem gledališču je bila zanimiva, 'moderna', pravi odraz našega časa. Celotna predstava je zapustila vtis, nobeden od nastopajočih posebej, samo vsi 'skupaj'. To je namreč nekaj, kar je značilnost sodobnega teatra tako pri nas kot po svetu. Nekoč smo imeli zvezde-igralce, zaradi katerih smo hodili na predstave, danes imam zvezdo-predstavo, zaradi katere hodimo. Morda bi moral zapisati zvezdo-režiserja. Najbrž res. Priznam, da se iz preteklosti nikakor ne spomnim, kdo je režiral Hlapce ali Romea in Julijo v Drami, a spomnim se, da so bili imenitni Lojze Rozman, Stane Sever in Božo Šprajc ter Boris Cavazza. Kaj pa danes? Danes se pominjam Pandurjevega Fausta ali Lorencijeve Ilijade. In to mi bo ostalo v spominu, ne pa Igor Samobor ali Marko Mandić.
Pa mi je nekako žal za tistimi časi, ko smo si bolj zapomnili 'igro' kot igro (predstavo). Ne zamerit. Mislim, da vendar ne zvenim preveč zastarelo, če rečem, da imamo imenitne igralke in igralce (samo poglejte seznam lastnikov Borštnikovega prstana!), slavimo pa predstavo, postavitev, režijo itd.
Pogrešam velik zamah z rdečo svilo podloženega plašča, ki ga je zavihtel Dare Ulaga v Prekrščevalcih pred mnooooogimi leti!

Črna mati zemla

Melanholična sobota, lahko rečem. Zunaj pusto, sivo, brez jesenskih barv, brez slane. Torej tudi vijoličaste ni. Tok zavesti. Teče, a zelo počasi.
Ste z mano?
Se vam še ljubi brati?
Tistim, ki se še da, povem naslednje:
če bi danes moral kaj ustvariti, bi bilo to zelo zanič.  Zdi se mi, da misel ne steče niti za navaden šepav korak. Čeprav me še vedno boli kolenao, se trudim, da bi 'stekel', a ne gre. Takele sobote so za depresivne kot nalašč za samomor. Joj, nikogar ne nagovarjam, a če bo svetovna statistika pokazala, da je 10. oktobra 2015 bilo več samomorov kot običajno, bom razumel. Ne vsakega samomora posebej, ampak statistiko.
Pa kam me vleče to razmišljanje?
Saj vem. Zdajle boste nehali brati. Misel mi ne seže ne visoko, ne globoko. Počutim se tako, da bi lahko spremljal edino nogomet. Ja, tako razpoloženje je kot nalašč, da gledam kako fuzbalsko preganjanje. Pa ga ni na nobenem sporedu. (Včerajšnje tekme Slovenija:Litva pa tako ali tako nisem gledal, ker za našo reprezentanco ne navijam več. Za take pocarje in takega primitivca selektorja pač nimam besed. Amen.)

Ah, rešitev! Sin mi je iz knjižnice prinesel knjigo hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka Črna mati zemla. (Ne, nisem naredil napake, res je naslov 'zemla', zakaj, povem, ko preberem)
Menda se Hrvati pripravljajo posneti film po njej. Zato jo je treba najprej prebrati.
In kot nalašč: roman se začenja s podatkom, da je bilo v Medžimurju leta 1991 zabeleženo veliko povečanje samomorov.
Zakaj nalašč? Ker sem danes čutil to depresivno, temačno vzdušje.
Grem brat.

70 let Big banda RTV Slovenija p. v. Tadeja Tomšiča

Klub Cankarjevega doma torek, 29. september 2015

Najstareši neprekinjeno delujoči big band v Evropi, slovenski Big band RTV Slovenija je pripravil ob svoji 70 letnici poseben koncert, ki ga je poimenoval Authorized. Zaigrali so nam skladbe, ki so jih za svoj orkester napisali nekateri njegovi člani in tudi aranžirali so te skladbe člani orkestra, med drugim tudi Jože Privšek.
Resda se mnogi evropski orkestri lahko ponašajo s tovrstnim navdušenjem, da predstavljajo skladbe svojih članov, trdim pa, da uživanje v igranju tovrstnih skladb ni vedno primer, v slovenskem pač je.

Skladbe so bile raznovrstne z več ali manj inovativnosti, bile so največ v funky razpoloženju, zato je na primer Privškova priredba skladbe Primoža Grašiča izstopala po svoji polnosti in imenitni instrumentalizaciji.

Prav vsi člani orkestra so se izkazali kot solisti, od najmlajših do najstarejših, seveda po stažu. Po letih so vsi, prav vsi, pravi mladeniči z znanjem in inovativnostjo, ki sta lahko zgled podobnim in enakim bandom po domovini in tujini. Tudi aranžerji, Od Aleša Avblja do Matjaža Mikuletiča so 'mački' kar se tiče poznavanja zvena instrumentov, ki v velikem orkestru pomenijo vse: zven, intonacijo in 'swing'.

Vsekakor bi veljalo to 70 letnico prav s tem sporedom predstaviti še kje, saj je bilo sila zanimivo, da se nas je obiskovalcev nabralo za poln klub in morda razen ene skladbe nihče ni poznal ostalih kompozicij. To pomeni, da smo prišli poskušat častitljiv orkester, zrel big band z izjemno izrazno močjo in prepričljivostjo, ki ne uspeva z evergreeni ali s ponavljanjem ustaljenih vzorcev.

Verjamem, da to razumejo tudi v Cankarjevem domu in da bodo temu edinstvenemu orkestru ponudli stalno mesto za lastno muziciranje in (po)ustvarjanje glasbe.

Fantje, srečno!