Iščemo nov lokal - 2

Do zdaj je naša skupina

obiskala štiri logaške lokale in prišla do naslednjih ugotovitev:

• (že povedano, napisano) BeeM nima obešalnikov, lokal preveč odmeva, premajhne mize
• Galija nima brezkofeinske kave, kar pa ni težava, saj eno navadno kavo le lahko spijem. Nima pa časopisov, saj ko koga čaka nekdo, ki je sam, si je lahko v Šubbaru prebral Dnevnik ali Slovenske novice. V celoti gledano pa je primeren, nima prehudega odmeva in ima separe, v katerega se nas šest mirno posede in pokramlja
• Kljukec je dobro založen s tortami, tudi časopise imajo, vendar je prostor zelo glasen, odmeva vsak najtišji pogovor. Mize so premajhne. Imajo pa brezkofeinsko kavo. Če pride malo več ljudi, nas šest nima kam sesti.
• Napoleon, povsem nova slaščičarna, nima obešalnikov. Ima pa dovolj velike mize. Če bo malo več ljudi, se nas šest spet ne bo imelo kam stlačiti. Je pa to svetel lokal s prijaznimi kelnercami. In ima brezkofeinsko.
• Naš trenutno zadnji lokal za kontrolo je Jan. V prostoru smo morali spet staklniti mizi, spet ni bilo obešalnikov, kava pa en najdražjih v Logatcu. Moja brezkofeinska 1,50€. Muzika sicer ni bil problem, problem pa so bili stoli, ki so brez naslonjal. Hm. Ni dovolj pozitivnih namigov za ta lokal.. 

Zdi se mi, da bo to zadnji lokal, ki ga bomo obiskali, jih je sicer še nekaj, ampak smo jih še pred obiskom odpisali. Zabavamo se in iščemo primeren kraj za naša srečanja.

Seveda pa ostaja varianta, ki je do zdaj še nismo spregovorili: kaj pa, če bi se dobivali en mesec v enem, drug mesec v drugem itd. Ampak najbrž ta predlog ne bo sprejet.
Bom obvestil, kaj smo se odločili.

SKB - Neprijazna banka

Upam, da si lahko ogledate račun, ki mi ga je poslala SKB. Označil sem, da gre za letno članarino in da je znesek 48€. Da, oseminštirideset evrov. Ni mi šlo v račun, kako to in sem se odpravil v banko SKB. Ker je v Logatcu ni, sem moral oditi na Vrhniko. Sicer prijazna uslužbenka me je sprejela in me vprašala, kaj želim. Informacijo, sem dejal, kako to, ,da je letna članartina za MasterCard 48€. Ugotovila sva, da nisem komitent SKB, ker mi je MasterCard ostal v posesti še iz časov, ko je Kompas ponujal prve kreditne kartice na jugoslovanskem polju. Uslužbenka mi je pojasnila, ker nisem komitent SKB, moram plačati 48€ članarine po novem. Zelo veliko je to, sem dejal, ona pa je pritrdila, da komitenti banke pač plačujejo 24€, za nas, ne-komitente pa je 100% višja članarina. "Imamo pa rešitev tudi za take, kot ste vi", je pristavila. "odprite račun pri nas, preusmerite pokojnino na ta račun, tako postanete naš komitent in boste plačali samo 24€ za MasterCard letne naročnine." A tako, sem ji odvrnil, vi me hočete prepričati, da zamenjam banko? Tako je, je dejala.

Kakšno poslovanje je to, dragi moj bralec? Z visoko ceno te hočejo prepričati, da zamenjaš banko? Kakšna primitivnost!

Dejal sem, da bi jaz lahko takrat, ko je SKB prevzela od Kompasa MasterCard, preposto to kartico odpovedal in vzel na svoji banki novo MasterCard. Iz nekakšne sentimentalnosti, ker sem imel lepe spomine na čas, ko je to kartico imel Kompas in vsa ta leta pri SKB ni bilo težav, sem jaz ostal 'zvest' SKB. Zdaj pa me ta banka odslavlja z dvojno članarino, oz. hoče me prevzeti od druge banke, da bi postal njen komitent.

Ne, spoštovana usluižbenka SKB, sem ji dejal, vračam vam kartico in z vami nočem imeti nobenega poslovanja več. Tako se ne pridobiva novih komitentov, SKB, razbojniška banka vam lahko rečem, tako se stranke izgublja.

Namesto da bi se ponašali z imetnikom MasterCard kartice, ki jo uporablja prek SKB, čeprav ni njihov komitent, me poniglavo vabi v svoje vrste, sicer pa mi zaračunava dvojno članarino.

Prav bi bilo, da čimveč ljudi izve za tak odnos do strank. Če nisi njihov komitent, si odvečen material, mi je bilo jasno povedano. Zame je od zdaj SKB odvečen material na slovenskem bančnem trgu.

Iščemo nov lokal

Šubi, ki nam je leta in leta dajal ‘zavetje’ v svojem sicer zelo preprostem, a mirnem lokalu, kjer so začeli prodajati sveče, nato pa se je Šubbar spremenil v prijetno zbirališče za tiste, ki nismo radi trpeli glasne glasbe iz SAZAS-ovih zvočnikov, raje smo pogledali za brhkimi dekleti, ki so stregla, si zapomnila vsa naša naročila in bila prijetni sogovornik tudi takrat, ko se je kdo od nas v lokalu pojavil sam. Od ‘vina s kotka’, ‘brezkofeinske s smetano’, ‘tako kot jo ima on’, ‘katerikoli čaj’ itd. itd. Vedno se bomo spomnili Tjaše, Mojce, Tine, Rosvite, Janje in še mnogih drugih, da ne naštevam vseh deklet, ki so se izmenjale in nam krasile marsikateri dopoldan. Mnogi so bili vajeni priti v Šubbar tudi popoldne, sam sem nekajkrat prišel na Tuborg odprto pivo, ki je res dobro. Poleg tega je, npr. Barči, vsako soboto tu kupovala sveče za grobove, kjer jih je prižgala po svoji navadi. Zdaj je Šubi prodal lokal sosednjemu lastniku slaščičarne, ki bo seveda ta lokal, ki je bil ‘družabna’ konkurenca vsem prejšnjim lastnikom, zaprl in ga gotovo spremenil v skladišče plastičnih zabojev za pivo ali vino ali coca colo.
In Franci, Matija, Anton, Ljubo, Ivo in jaz smo se odločili najti novi lokal za naša dopoldanska srečanja.
Naš prvi poskus je bil v četrtek, 10. decembra 2015, v BEEM-u. Takole smo sedeli.
Povzemam nekaj skupnih pripomb na BeeM: prijazna dekleta, ni kaj, udobni stoli, premajhne mize, ker pač radi sedimo skupaj, akustika je premočna, preveč odmeva, ker nas je šest govorilo, smo gotovo motili tudi sosede. Poleg tega pa nobenega obešanika, da bi odložili plašče. Cene malo dražje, a 10 centov res ni stvar, zaradi katere ne bi bili tu.
Gremo naprej. Berite. V ponedeljek bomo preizkusili nov lokal.

Bliža se novo leto

Bliža se novo leto

Ta sličica je bila posneta še poleti 2015 in danes je koča, bajta, hiša že prava razvalina. Nikogar ne moti, saj je samo ob poti na Sekirico, tja do nogometnega stadiona, ki ne bo nikoli zaživel (si mislim) in tik pod kmetijo, ki se širi s plastiko in neokusnim skednjem ali kozolcem, da je pogled na sicer nekoč prijetno smučišče za mlade smučarske upe vsekakor vznemirljivo. Čakam samo, da bodo tik pod skakalnice, ki so 90 ° bolj na desno, postavili ringelšpil in prodajali roza sladkorno peno, sedanji kmet izza vogala, nad to propadajočo kočo, pa bo morda pognal svojo živino tik ob kolovozu, da bodo ljubljanski otroci končno videli, iz česa se dela mesni del hamburgerja. Jasno, tisto pot, kolovoz, mora še kupiti, ampak to ni problem. Naš občina prodaja skoraj vse. Velika količina bal sena, ki krasi del plastificiranega dela 'njegove' Sekirice in leži tudi tik ob cesti ob rondoju pri črpalki MOL, je naprodaj in če imate doma kakšno farmo hrčkov ali drobnice, lahko to seno kupite. Lastnik bi seveda to seno lahko poklonil Rdečemu križu ali Karitas. Uf, ja, ampak takrat pa denarja ne bo, samo zapisali bodo, da je pomagal migrantom laže prečkati ožičeno slovensko-hrvaško mejo.
Ko bo padel sneg, se bodo  plastificirani deli Sekirice in te ruševine skrile pod belo opojnost in čakali bomo le še pomladi, da nam razkrije, kar smo si slabo zapomnili letošnjo zimo.
Oh, ti Alzheimer ti.

Nekaj nasvetov za boljše življenje

Pravijo, da moramo vsak dan pojesti jabolko in banano zaradi kalija. Pa
tudi pomarančo zaradi vitamina C. In obvezno spiti skodelico zelenega
čaja (brez sladkorja, da ne bi dobili sladkorne bolezni) za zmanjšanje
maščobe v krvi.

Vsak dan moramo popiti dva litra vode (in jo potem polulati,
kar podvoji cas, ki smo ga doslej preživeli na WC-ju).

Vsak dan moramo pojesti vsaj en actimel in en jogurt, da bi dobili vse
dobre bakterije, za katere nihče ne ve, kaj točno so, toda če si ne
priskrbiš vsaj milijona in pol teh bakterij, boš že videla vraga.

Vsak dan je treba vzeti en aspirin za zaščito pred infarktom in popiti
kozarec črnega vina, prav tako proti infarktu. Pa kozarec belega za
živčni sistem. In kozarec piva, ne vem več, zakaj. Če jih popiješ
hkrati, te lahko možganska kap, vendar se ne sekiraj, ker tega sploh ne
boš opazil-a.

Vsak dan je treba jesti balastne snovi. Mnogo, mnogo, ogromno balastnih
snovi, dokler se ne poserješ za celo vrečo.
Vsak dan 4 do 6 obrokov, lahkih, pri čemer ne smeš pozabiti, da moraš
vsak grižljaj stokrat prežvečiti. Samo za prehrano porabiš 5 ur.

In ja, seveda, po vsakem obroku si je treba umiti zobe, tudi po jabolku,
actimelu, banani, balastnih snoveh. In to vse dokler imaš zobe v ustih,
ne pozabi pa na zobno nitko, masažo dlesni in izpiranje z ustno vodico.
Dobro bi si bilo urediti kopalnico, mogoče postaviti vanjo cd
predvajalnik in televizijo, kajti glede na vodo, balastne snovi in zobe
boš v njej prezivel veliko, veliko časa.

Spati moras 8 ur, delati pa več kot 8, plus 5 za hrano, to je 21.
Ostanejo ti 3 ure, če ni prometnih zastojev. Po statistikah gledamo TV
povprečno 3 ure dnevno. Zdaj tega ne moremo več, ker moramo vsak dan
hoditi vsaj pol ure (nasvet: po 15 minutah se obrni, sicer iz pol ure
nastane cela ura).

Negovati je treba prijateljstva, ker so kot rastlinice in z njimi se je
treba ukvarjati vsak dan. Najbrž tudi takrat, ko greš na potovanje.

Med drugim moraš ostati informiran in brati najmanj dva dnevnika in nekaj
revij, da bi imel kritična stališča.

Seksati je treba vsak dan, pa brez rutine;
biti moraš inovativen, kreativen in znova osvajati. Za vse to potrebujes čas.
Da ne govorimo o tantričnem seksu.

Treba je imeti čas tudi za stik z naravo, pospravljanje, da
ne govorimo o tem, kaj vse je treba, če imaš domačo žival ali otroke.

Račun pokaže, da za vse to potrebuješ najmanj 29 ur. Edina možnost, ki
jo imaš, je, da delaš nekaj stvari istočasno, na primer:
prhaj se s hladno vodo in imej pri tem usta odprta, tako boš popil 2
litra vode. Medtem ko greš iz kopalnice z zobno ščetko v ustih,
istočasno seksaj (tantrično) s partnerjem in pospravljaj stanovanje.
Imaš eno roko prosto? Pokliči prijatelje! In sorodnike! Popij vino (po
pogovoru s sorodniki je to nujno).

Uuuuuuh!
Če imaš še dve prosti minuti, pošlji tole sporočilo prijateljem (nanje
je treba paziti kot na rastlinice), medtem ko ješ žlico medu, ki je zelo koristen.

Zdaj te pozdravljam, kajti med jabolkom, jogurtom, pivom, prvim litrom

vode in tretjim obrokom z dnevnim odmerkom balastnih snovi ne vem več,
kaj je še treba narediti, vendar moram nujno na WC.....Lp.

©Ljubo Mihelič