Smeh v ljubljanski Drami

Režiser Valentiniade Eduard Miler in ravnatelj SNG Drame, Ljubljana Igor Samobor (klik na sliko za slike iz zaodrja po premieri)

Človek ni vedno zadovóljen ali zadovoljén. Tokrat sem bil 'oboje'. Zase moram reči, da se že dolgo nisem tako sproščeno zabaval v ljubljanski Drami - kje drugje sem se kajpak že velikokrat, le v Drami premalokrat. Imel sem občutek, da so se zabavali tudi ostali, prav posebej pa so se zabavali igralci. Naj omenim vse, saj jih ni bilo veliko, a so obvladovali svet tega sobotnega večera: Saša Pavček, Silva Čušin, Maja Končar, Janez Škof, Jurij Zrnec in Alojz Svete.

Valentiniada je zaporedje skečev, takorekoč 'stand-up' nastopov, ki med seboj niso povezani v neko zgodbo, vežejo jih le humor, satira in komičnost nasploh, ki jih vsebujejo monologi ali dialogi. V principu se več kot 2-3 ne pogovorajajo v vsej predstavi, zato so prizori podobni današnjemu načinu 'zabavanja publike', kajpak - kot že rečeno - v obliki 'stand-upa'. Žanina Mirčevska je priredila in izbrala besedila Karla Valentina (zato Valentiniada) ter jim dodala gledališko širino, da ne ostanejo na ravni kabareja, za kar so bili seveda napisani. Seveda bi ne bilo nič hudega, če bi oder ljubljanske Drame postal kabaret (to smo že videli), vendar je 'gledeališkost' tega prenosa postavila odnose med ljudmi na odru v sfero absurdnega, celo nad-realnega. Če bi odmislili komičnost vsakega posameznega besedila, ki veže igralce v predstavi, bi bila predstava še kako resna, celo groteskno grozljiva. S tem mislim, da je Valentin (in seveda Mirčevska) podzavestno začutil brezčasnost predstavljenih odnosov, konfliktov, mnenj in prepričevanj.

Povejmo, da je bil meni Karl Valentin popolnoma neznan to te predsatave, v gledališkem listu piše, da je bil razen v Nemčiji neznan v ostali Evropi. Ker pa je deloval v času prihajajočega in pozneje vladajočega nacizma, je imel snovi še preveč, zato ga je oblast tudi zapirala. Temelj njegovega nastopanja pa je bilo neskladje med lastno pojavo bebca, klovna, ki pa nas prepričuje, da vse ve. Ne bo na odmet, če omenim dogodek, ki se mu je zgodil v življenu že v času nacistične oblasti: na odru je stan Karl Valentin in dve svinji. "Ena svinja je Göring, druga pa Goebbels." In so ga zaprli, seveda. Bi se mu danes zgodilo kaj drugega, razen morda, da bi sodni prices trajal skoraj do zastaranja, ampak sovražnega govora pa bi bil tudi danes obtožen. Ko je Valentin prišel iz zapora, je na odru spet imel dve svinji in je dejal: "Zaradi teh dveh svinj so me zaprli." In je bil spet za zapahi.

Vedeti moramo, da je Karl Valentin deloval v skoraj povsem istem času kot Charlie Chaplin, a njegova komika izhaja bolj iz kabareta kot Chaplinova in se je na filmu izkazala zelo redko ali skoraj nikoli. Morda je tudi zato tako malo znan.

Predstava je torej kolaž izbora Valentinovih komičnih prizorov, ki so deloma tudi posodobljeni, aludirajo na današnjo Slovenijo, EU in Svet današnjega časa, a ti 'dodatki' so v resnici redki, saj so besedila resnično brezčasna.

Na koncu, a seveda ne za konec, pa povejmo, da so se igralci izkazali v svoji visoki profesionalnosti poklica, pa tudi veselja nad takim besedilom in igro. Režiser Eduard Miller je dal igralcem 'na voljo' možnost improviziranja, ki pa ga v resnici ni, daje le tak videz. Izvedba, torej igra, je tako vrhunska, da bi le enega med njimi težko postavil nad ostale. A naj mi bo dovoljeno, da omenim Jurija Zrneca, ki je brez besedila ustvaril prehod podobe od Riharda Tretjega do Ahila (ali Odiseja) v nekaj sekundah, a meni bo ostal v spominu za vedno.

Vzemite si čas in oglejte si predstavo, kjer vas bodo zabavali naši slovenski igralci. ne bo vam žal.