Pevska revija v Logatcu

 Učiteljski oktet Pa  kol'k'r tol'k' s povezovalko Anito Garafolj in pevovodjem Primožem Sarkom

Učiteljski oktet Pa kol'k'r tol'k', ki ga vodim malo več kot leto dni, se je kajpak prijavil na sodelovanje v pevski reviji odraslih zborov občine Logatec. Samo nekaj podatkov: nastopilo je le 6 zborov, zastopane so bile vse vrste zborovskega združenja - en ženski zbor, en moški zbor in 4 mešani zbori - številčnost pa je segla od (mojih) devet do prek 30 pevcev MePZ Adoramus.
O kakovosti petja je zelo na splošno spregovoril Primož Malavašič, sicer direktor logaške glasbene šole in dirigent Ljubljanskih madrugalistov, oceno petja posameznega zbora bo individualno sporočil v nekaj dneh, Navodila za 'nadaljnje' delo so bila zelo splošna, vsem že znana, povedal ni nič novega, zapihal je na dušo le v toliko, da je delo z zborom zahtevno in odgovorno in da smo to mi vsi. Lepo, prav.
Tudi obisk je bil - recimo - zadovoljiv, prišli so zakonski partnerji, straši in otroci nastopajočih, tudi 3 ali 4 prijatelji kakega člana ali vodje zbora, ne več! Ostalih Logačanov ta nastop ni zanimal,. Tudi višje svetovalke za turizem, dediščino in kulturo Renate Gutnik ni bilo, kar sicer ni bilo nič novega, saj se ta višja svetovalka ne udeležuje nobene kulturne prireditve. Tako lahko zelo kompetentno odloča o kakovosti posameznih kulturnih skupin, kajne?
Da ne pozabim, vodja izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Tanja Pina Škufca ni manjkala. Podelila je tudi poriznanja za sodelovanje.
Nekaj pa je bilo moteče, vsaj zame, in to ne prvič na zborovski reviji: vstopnina 3 €. To sicer ni veliko, a za primerjavo takorekoč vsi zbori na svojih koncertih primaknejao le košek z napisom pred vhodnimi vrati: prostovoljni prispevki. Večina se tako ali tako preživlja s skromnimi sredstvi, naš oktet recimo s cca 300€ na leto. (Na tem mestu ne bom o tem, zakaj nam dajejo tako malo).
Moteče je bilo navodilo na vabilu, da je vsako fotografiranje prepovedano, dovoljno je le akreditiranim fotografom. Kot bi bili v Cankarjevem domu ali na Brdu. Med občinsvtom je kolovratila  neka fotografinja Klara Križaj, snemalec videa pa je bil Marko Gantar, sicer dobro znan nam vsem. Slednji je poskrbel tudi za video posnetek celotne prireditve, ki si ga lahko ob koncu naročil za svoj arhiv.  Video snemanje - prav, ampak da niti fotografirati ne sme vsak, pa bi rad slišal argument, zakaj ta prepoved.
Pohvalna pa je bila pogostitev za prek 160 pevk in pevcev, kjer je bilo jedače celo preveč, vina je sicer kmalu zmanjkalo, ampak sokov pa je kar nekaj ostalo. Malo smo podebatirali, pojedli in šli domov. Ne, saj ni bilo grenkega priokusa. Hotel sem le ohraniti spomin na pevsko revijo, ki se po organizaciji iz leta v leto ne spreminja, zborov pa je zdaj v občini Logatec vsako leto manj,  le 6. To je zaskrbljujoče, nekoč je bilo samo moških zborov 6.

Ob 70 letnici svobode - osebni zapis

Ob letošnji obletnici padca fašizma in nacizma je bilo napisanega in izrečenega veliko. Tudi o svobodi, osvobajanju in spravi. Ne bom o tem. Napišem vam (in sebi) nekaj osebnega, izkušnja iz prve roke, iz moje družine.

Tehle nekaj vrstic namenjam svojemu očetu in na kratko bom zapisal, kaj se mu je zgodilo. Ves zapis nastaja za to, kar bo napisano v zadnjih stavkih. 

Če je kot študent ob okupaciji Ljubljane sodeloval pri ilegalnem delovanju proti Italijanom, sam ni nikoli stopil v nobeno stranko, simpatiziral je z OF. 1942. leta so ga izdali in Italijani so ga odpeljali v Visco, podružnico Gonarsa. Že na poti tja, mi je pripovedoval, so zasmehovali Lahe in jim govorili, da so vojno že izgubili. Ob padcu Italije 1943. se je vrnuil v Ljubljano, hotel v partizane, a so ga prijatelji pregovorili, naj ostane v mestu, ki da ga bolje pozna. Pomagal je pri organizacijah napadov na Nemce in domače izdajalce, nikoli ni nikogar ustrelil ali kaj podebnega, a tudi tokrat je bil izdan in odpeljali so ga v Dachau. Ker je bil kemik po izobrazbi - še brez diplome -, je smel čistiti malarijsko postajo. Uspel je ukrasti mnogo zdravil in sanitetnega materiala za pomoč sojetnikom. Po osvoboditvi s strani Američanov, se je poleti 1945 vrnil v Ljubljano, se naslednje leto oženil z Jeleno Grčar, mojo materjo, in se zaposlil v mestnem vodovu. Ker je preživljal svojo mater in deloma tudi sestro, po marcu 1947 pa tudi mene, se ni takoj odločil za dokončanje študija kemije. V 'znamenitih' Dachauskih procesih so ga skupaj z mnogimi dachauskimi taboriščniki obtožili in obsodili za izdajalca. Dobil je 15 let strogega zapora. Svoji ženi je dal svobodo, da se je ločila in tako sem ostal pri teti in stari materi, ki sta skrbeli zame. Vsako leto sva z materjo vsaj dvakrat obiskovala očeta v zaporu od Škofje Loke, Sremske Mitrovice do Maribora itd. Mati se je drugič poročila. 1956. leta je bil oče pomiloščen, vrnil se je v Ljubljano in nekaj let za tem diplomiral na fakulteti za kemijo. Zaposlil se je v Inštitutu za elektrozveze v Pržanu. Nekega poletja je gostil nemškega kupca s kosilom v hotelu Bellvue. Patrijski sekretar občine Šiška je zahteval, da šef Bellvueja odstrani 'gestapovskega izdajalca' iz restavracije. Oče je tožil partijo, češ da se nekomu, ki je odsedel kazen, po prestani kazni, tega ne sme očitati. Tožbo je seveda izgubil, saj je sodnik na dan potegnil obsodbo, po kateri so očeta poslali leta 1947 na 15 letno robijo. S takim pravnim sistemom se oče ni hotel več 'ubadati' in je po mnogih mukah iskanja službe v tujini pristal na Švedskem, dobil po 20 letih tudi švedsko državljanstvo, 1991. leta pa tudi slovenskega. V zgodnjih 80-ih letih so na pobudo takratnega predednik IS Šinigoja obnovili Dachauske procese, zavrgli obtožnice in rehabilitirali vse obsojence, tudi 11 tistih, ki so jih na tem procesu ustrelili (še danes  svojcem niso povedali, kje so pokopani!). Oče je bil sila vesel in je prihajal vsako leto v Slovenijo, do svoje smrti leta 2000 v Solni pri Stockholmu, kjer so njegov pepel na lastno željo raztrosili v Baltik.

Oče je imel resnično vse razloge, da je sovražil komunizem, Mitjo Ribičiča, njegovega glavnega zasliševalca, sodnika Krivica, ki je obsodil Dachauske obtožence, in vse tiste, ki jim je v Dachauu pomagal, a so ga obtožili izdajstva ter pripomogli k obsodbi.

A ko je po prvi slovenski vladi z Lojzetom Peterletom na čelu začutil obujanje domobranstva in rehabilitiranje domačih izdajalcev, je dejal: "Res komunizma ne maram, saj mi je uničil mladost in družino, a domobranstva nisem in ne bom nikoli odobraval. Ti so izdali slovenski narod, komunisti, kljub svoji revolucionarni podtalnosti, so se borili za pravo stvar skupaj z vsemi tistimi, ki jim je bila svoboda in samostojnost Slovencev v srcu. Sam nisem bil  nikoli komunist, a bil sem na pravi strani!"

Samo zaradi teh zadnjih misli sem zapisal ta spomin prav na današnji dan, ob 70 letnici osvoboditve.

Vljudnost nič ne stane

Te dni se potikam po srednji Italiji, v okolici Riminija, Ravene in San Marina. Že lani, ko sem bil prav v teh dneh po 1. maju, cene se namreč po praznikih občutno  znižajo, me je ponovno presentil odnos sicer pregovorno ignorantskih Italijanov. Pa niso. Sredi Riminija sem našel muzej enega največjih svetovnih cineastov Federica Fellinija. Muzej je popolnoma zapuščen, tipka zvonca je zlomljena, edina čista stvar je napis Museo di FF.  Nisem vedel, kaj zdaj. Povprašam prvega mimoidočega, če morda ve, kaj se je zgodilo z muzejem.
 Pa mi odvrne v "slovenskem" duhu: Saj veste, Rimini, tu nihče ne ve, kaj kdo dela. Potem pa vzame iz žepa kemični svinčnik in me napoti v Mestni muzej, mi nariše vso pot na zemljevidu in mi mimogrede omeni, kaj vse naj si z ženo še ogledava, če sva že tu.

Ja, dan mi je neznanec spremenil v prijetnega. Ker je bil ponedeljek, je bil kajpak Mestni muzej zaprt, a vendar je bil to dan,  ki ga ne pozabiš kmalu.

30. april, svetovni dan jazza

Jazz sem ljubil od nekdaj. še ko smo se navduševali nad popevkami, ki so me zabavale in me površinsko 'zadovoljile', sem v jazzu našel nekaj več. Improvizacija, blue-note, sinkopiranje in poudarjanje nepoudarjenih dob v taktu so 'zunanja' oblika jazza, ki se je preselila tudi v druge zvrsti glasbe, predvsem v takoimenovano zabavno. Zabaven pa so tudi Mozart, Bach in Gallus, tako da je ta naziv precej napačen.

Ne pozabimo nekaj podatkov o slovenskem jazzu. Mnogi postavljajo Bojana Adamiča za začetnika jazza pri nas, ob tem pa pozabljajo na Miljutina Negodeta, ki je leta 1922 ustanovil prvi Original jazz Negode ansambel. Pred Adamičem so bili še ansambli kot Odeon, Broadway in Veseli berači, slednje je ustanovil leta 1939 Oto Jugovec.

Seveda pa je Adamič ustanovil Big band RTV Slovenija, danes tako imaenovan, ki je edern najstarejših stalno delujočih big bandov v Evropi.
Posamezni vokalisti in instrumentalisti so zazanamovali slovenski jazz, kot npr. Jože Privšek, današnji slovenski jazz ima kar nekaj posameznikov, ki obetajo to zvrst razvijati v prihodnje.

Med svetovnimi jazz izvajalci in skladatelji navajam tiste, ki jih sam postavljam na vrh: Duke Ellington, Oscar Peterson, Miles Davis, Billy Holliday, Count Basie, Singers unlimited, Les double six, Hi-lo, Kurt Elling, Sarah Vaughan, Ella Fitzgerald itd.

Spomnimo se te glasbe danes in še kak dan v letu.

Začenjam. Znova.

Takole.
Nadaljujem.
Verjamem, da se mnogi niti ne spomnite, da sem nekoč pisal, blogal (?), na spletu, doživel celo nekaj odgovorov, zdaj pa me je 'prijelo', da bi začel občasno, prosim, da ne bo kake zmede!, objavljati kako svojo misel, ne predolgo (kot je ta stavek) ali pa morda prav to: en dooooooolg stavek, v katerem bo moja misel, samo moja za vse vas, ki me boste hoteli brati.
Moje davno načelo (še iz časo, ko sem bil na TVS) ostaja: vse me briga in zanima, skoraj o vsem imam svoje mnenje.
Torej, dobrodošli vsi, ki boste kaj dodali mojemu pisanju. V resnici bolj 'pogrešam' TV (s)poročanje, kjer velja kratko, jedrnato, v bistvo zadeto. Bom skušal tudi tukaj tako početi, kot sem že dejal, a če me bo kam zaneslo, ne zamerite. Tak sem. Velikokrat me kam zanese,

http://sprimoz.esy.es/Torki2015/10. 3. 2015/

http://sprimoz.esy.es/Torki2015/10. 3. 2015/

http://primoz.hostei.com/ReStart/

http://primoz.hostei.com/ReStart/