Ob letošnji obletnici padca fašizma in nacizma je bilo napisanega in izrečenega veliko. Tudi o svobodi, osvobajanju in spravi. Ne bom o tem. Napišem vam (in sebi) nekaj osebnega, izkušnja iz prve roke, iz moje družine.
Tehle nekaj vrstic namenjam svojemu očetu in na kratko bom zapisal, kaj se mu je zgodilo. Ves zapis nastaja za to, kar bo napisano v zadnjih stavkih.
Če je kot študent ob okupaciji Ljubljane sodeloval pri ilegalnem delovanju proti Italijanom, sam ni nikoli stopil v nobeno stranko, simpatiziral je z OF. 1942. leta so ga izdali in Italijani so ga odpeljali v Visco, podružnico Gonarsa. Že na poti tja, mi je pripovedoval, so zasmehovali Lahe in jim govorili, da so vojno že izgubili. Ob padcu Italije 1943. se je vrnuil v Ljubljano, hotel v partizane, a so ga prijatelji pregovorili, naj ostane v mestu, ki da ga bolje pozna. Pomagal je pri organizacijah napadov na Nemce in domače izdajalce, nikoli ni nikogar ustrelil ali kaj podebnega, a tudi tokrat je bil izdan in odpeljali so ga v Dachau. Ker je bil kemik po izobrazbi - še brez diplome -, je smel čistiti malarijsko postajo. Uspel je ukrasti mnogo zdravil in sanitetnega materiala za pomoč sojetnikom. Po osvoboditvi s strani Američanov, se je poleti 1945 vrnil v Ljubljano, se naslednje leto oženil z Jeleno Grčar, mojo materjo, in se zaposlil v mestnem vodovu. Ker je preživljal svojo mater in deloma tudi sestro, po marcu 1947 pa tudi mene, se ni takoj odločil za dokončanje študija kemije. V 'znamenitih' Dachauskih procesih so ga skupaj z mnogimi dachauskimi taboriščniki obtožili in obsodili za izdajalca. Dobil je 15 let strogega zapora. Svoji ženi je dal svobodo, da se je ločila in tako sem ostal pri teti in stari materi, ki sta skrbeli zame. Vsako leto sva z materjo vsaj dvakrat obiskovala očeta v zaporu od Škofje Loke, Sremske Mitrovice do Maribora itd. Mati se je drugič poročila. 1956. leta je bil oče pomiloščen, vrnil se je v Ljubljano in nekaj let za tem diplomiral na fakulteti za kemijo. Zaposlil se je v Inštitutu za elektrozveze v Pržanu. Nekega poletja je gostil nemškega kupca s kosilom v hotelu Bellvue. Patrijski sekretar občine Šiška je zahteval, da šef Bellvueja odstrani 'gestapovskega izdajalca' iz restavracije. Oče je tožil partijo, češ da se nekomu, ki je odsedel kazen, po prestani kazni, tega ne sme očitati. Tožbo je seveda izgubil, saj je sodnik na dan potegnil obsodbo, po kateri so očeta poslali leta 1947 na 15 letno robijo. S takim pravnim sistemom se oče ni hotel več 'ubadati' in je po mnogih mukah iskanja službe v tujini pristal na Švedskem, dobil po 20 letih tudi švedsko državljanstvo, 1991. leta pa tudi slovenskega. V zgodnjih 80-ih letih so na pobudo takratnega predednik IS Šinigoja obnovili Dachauske procese, zavrgli obtožnice in rehabilitirali vse obsojence, tudi 11 tistih, ki so jih na tem procesu ustrelili (še danes svojcem niso povedali, kje so pokopani!). Oče je bil sila vesel in je prihajal vsako leto v Slovenijo, do svoje smrti leta 2000 v Solni pri Stockholmu, kjer so njegov pepel na lastno željo raztrosili v Baltik.
Oče je imel resnično vse razloge, da je sovražil komunizem, Mitjo Ribičiča, njegovega glavnega zasliševalca, sodnika Krivica, ki je obsodil Dachauske obtožence, in vse tiste, ki jim je v Dachauu pomagal, a so ga obtožili izdajstva ter pripomogli k obsodbi.
A ko je po prvi slovenski vladi z Lojzetom Peterletom na čelu začutil obujanje domobranstva in rehabilitiranje domačih izdajalcev, je dejal: "Res komunizma ne maram, saj mi je uničil mladost in družino, a domobranstva nisem in ne bom nikoli odobraval. Ti so izdali slovenski narod, komunisti, kljub svoji revolucionarni podtalnosti, so se borili za pravo stvar skupaj z vsemi tistimi, ki jim je bila svoboda in samostojnost Slovencev v srcu. Sam nisem bil nikoli komunist, a bil sem na pravi strani!"
Samo zaradi teh zadnjih misli sem zapisal ta spomin prav na današnji dan, ob 70 letnici osvoboditve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar