Hlapci v ljubljanski Drami

Ljubljana, 23. september 2017
Lahko mirno rečem: najboljša predstava zadnjih 6 let v ljubljanski Drami. Dosežek (in ponekod tudi poresežek) dosedanjih predstav v Drami ali drugje v Sloveniji. Tudi tista predstava z Lojzetom Rozmanom in Stanetom Severjem je prišla v spomin.
Slovenski Hamlet, zaradi katerega je tudi režiser Pipan spremenil konec predstave in s tem uvrstil Hlapce med klasične tragedije, je izzvenel kot slovensko večno besedilo: še danes smo Slovenci Komarji, vse manj pa je Kalandrov in Lojzk, Jermana pa kaže, da ni nobenega. Več. Vse, kar bremeni in označuje slovenstvo v teh zadnjih 100 letih, odkar je drama nastala, priplava na plan in čutimo, da smo ‘zrasli v greznici svojih dedov’, kakor simbolično Cankar imenuje svoj (res le svoj?) čas. In takrat so bili Hlapci prepovedani in za Cankarjevega življenja nikoli uprozorjeni. Znameniti stavek ‘prihodnosti nam ne bo krojil ne frak in ne talar’ se še danes ponuja kot izhodišče za srečno prihodnost. Cankar ji je v spravi Jermana in Lojzke s potjo v novo življenje dal upanje, nam je Pipan, ko je spremenil ta konec s neke vrste samomor Jermana, to prihodnost hamletovsko odmaknil v nedoločljivo prihodnost. Ja. taki smo.
Seveda ne morem mimo tistega, kar zaznamuje te Hlapce z najvišjo oceno kulturnega snovanja: igralci. Marko Mandić se je meni pred predstavo zdel morda deloma napačen izbor, ampak ta naš véliki igralec je bil pretanjen stilist svojih notranjih občutkov in zunanjega eksplozivnega reagiranja. Nina Ivanišin kot Lojzka je ugajala s svojo premišljeno opozicijo in prikrito ljubeznijo do Jermana. Župnik Jerneja Šugmana je bil mogočna figura prikrite škodoželjnosti v maski podajanja roke sprave (kako zgovorno za današnji čas!) in dialog na sredini predstave med njim in Jermanov je eden velikih igralskih stvaritev današnjega slovenskega gledališča. Presenetil je tudi ‘potencialni Kreon’ Jure Zrnec v vlogi Hvastje, te uklonjene črne maščevalne kreature, ki je prikrito ves čas grozil s sprehajalno palico, ko se je potikal po odru.
Namenoma na koncu omenim imenitnega Bojana Emeršiča kot Komarja, ritolizniškega konvertita in brezhrbtneničnega lizuna gospodarjem, torej pravega hlapca, po katerem nosi celotna predstava ime. Za hlapce vzgojeni, za hlapce rojeni, rohni Jerman, a pomaga nič. Zato ga pretepejo in svet gre dalje, poln Komarjev in podobnih kreatur.
Velika predstava ljubljanske Drame. Brezčasna, slovenska in svetovna prilika o nemoči posameznika, torej Hamleta, v svetu, ki se – če smo čisto odkriti – v štiri tisoč letih ni spremenil!
Nekaj slik iz zaodrja si lahko ogledate tukaj : http://primoz.orgfree.com/ZaodrjeHlapcev/
 

Kulturno - politična sramota

Ljubljana, ob koncu Ljubljanskega festivala.

 

Berem Marijana Zlobca o koncu ljubljanskega festivala in zanemim ob naslednjem podatku (nisem preverjal, verjamem Marjanu Zlobcu): nobenega dela letošnjih festivalskih dogodkov se ni udeležil niti predsednik Republike Slovenije Borut Pahor niti predsednik vlade Miro Cerar. Če bi se to zgodilo v Avstriji, pravilno ugotavlja MZ, bi bil to prvovrstni kulturno-politični škandal.

Glavno da se Cmerar, kot ga mnogi imenujejo - kaže da vedno bolj upravičeno - bolje počuti med kmetijskimi stroji, naš Barbika pa seveda razen bobnanja ne zna nobenega drugega inštrumenta, da bi sodeloval na koncertih Slovenske Filharmonije ali RTV orkestra, Najbrž pa je zamudil, da bi lahko čistil zaoderje Cankarjevega doma ali razporejal partiture glasbenikom Mariinskega teatra, da ne govorim o kakem morebitnem dirigranju!: Poslušanje oz. gledanje kake letošnje festivalske predstave je očitno obema deveta skrb. Minister Peršak, lahko bi malo protestiral, se ti ne zdi?

Pol leta obstoja spletne strani

Že nekaj časa obstaja moja wordpress-stran, kjer je tudi povezava na moje prejšnje strani in tako si je mogoče ogledati moja 'naprezanja', da bi pokazal, kaj me zanima na spletu. Seveda gre v glavnem za fotografije in razne galerije. Sem spada tudi posebna wordress-stran s posnetki Marjanovih torkov, kar poteka že od leta 2012. Ti dve spletni strani se mesečno, včasih celo tedensko, spreminjata, zato se velja vračati nanju.
Zanima me, seveda, vaše mnenje, na obeh spletnih straneh je mogoče dodati pripombe. Prisrčno vabljeni.
PS

JJ in SDS v oblakih revanšizma

Če sem do zdaj še z rahlo senco dvoma pomislil, da morda prvak SDS, oz. njegova SDS, kdaj misli vsaj v niansi odstotka prav, sem zdaj prepričan, da ni treba peljati JJ na pregled zaradi drog, ampak za pregled celotnega možganskega ustroja. Pravzparav, njegovi zvesti valpti bi morali na pregled, da sem bolj natančen. Ko so se namreč spravili na Boža Repeta in njegova predavanja o zgodovini na jugoslovanskih tleh v Bruslju, so otresali take neumnosti, da bi niti zaguljeni misionarji v pragozdnih področjih, ki učijo celo , da so nas med 2. svetovno vojno okupirali boljševiki, ne mogli biti bolj zaguljeni.
In ko se ob to obregneš - saj pravzaprav niti ne vem, zakaj sem to storil, morda me je vzpodbudila blaga pripomba prijatelja Pavleta Jakopiča, kaj pomenijo plamenice v starem jugo grbu, te najprej sokomentatorji SDS-ovskega pisanja na FB ozmerjajo, imenujejo podpornika redečih morilcev, nato pa tvoj komentar, ki je bil dolg le dve vrstici, enostavno izbrišejo.
Pravzaprav sem vesel, da so to storili, saj so mi le potrdili, kar sem zapisal na začetku. Obenem pa sem moral zapisati tole, kar zdajle pišem, da bi kdo ne mislil, da kako Janševo nebulozo podpiram. Tudi pomotoma ne več, bivši rdeči komunistični partijski zaslepljenec. Si že kdaj odgovoril na vsa pisanja, ki jih o tebi širijo na spletu tvoji nasprotniki? Ali samo goniš svoje in odstavljaš tiste, ki pomotoma kaj pametnega mislijo v tvoji stranki?

Če ne urednik ne pisec ne ločita spola pri svojilnih pridevnikih

Je potrebna kakšna razlaga? Napake se sewveda 'prikradejo', a v naslovu so toliko bolj opazne.

Potepanje

Potepanje po logaško oklici s fotoaparatom, iščoč barve. Klik na besedo Album, da si jih ogledate več.

Album

Cvetje v jeseni v izvedbi igralcev z Medvedjega Brda nad Logatcem

Fotogalerija predstave

 

Medvedje Brdo je letošnje poletje ponudilo občinstvu gledališko predstavo, kakršne Logatec že dolgo ni imel. Domača igralska skupina je s pomočjo vse okolice, bližnjih in daljnjih podjetnikov in prijateljev, predvsem pa z voljo domačih amaterskih igralcev izvedlo priredbo Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. Kljub temu, da smo bili ‘razvajeni’ zaradi filma, v katerem sta blestela Milena Zupančič in Polde Bibič ter uspešnega musicala z Nino Pušlar v glavni vlogi, se je predstava igralcev z Medvedjega Brda predstavila v zreli in prisrčni predstavitvi. Tudi gorenjščina je zvenela domače, prijetno, igralci pa, ki so jih ‘opremili’ z mikrofoni, niso imeli težav s pretihim govorom ali govorom vstran. Režiser, producent, prirejevalec in igralec Bogdan Žerjal je strpno in vešče gradil predstavo. Prizorišče je bilo takorekoč nad vasjo, v kotanji, ki je na eni strani ponujala prizorišče za igro, na drugi pa prostor za obiskovalce. Treba je povedati, da so kljub večernemu mrazu konec avgusta z odejami in izolacijskim kartonom poskrbeli, da je bilo prijetno pri  predstavi na prostem. Vreme jim je šlo na roko, vsaj do časa, ko pišem ta zapis. Če si boste ogledali foto galerijo predstave, boste opazili več prizorišč, postavljenih drugega poleg drugega. Z lučjo so ‘premikali’ prizore od vaške poti in osrednjega trga, do domače sobe in celo pokopališča. Glasba, ki jo je v živo igrala citrarka, je bila tista Urbana Kodra iz filma, ki jo že znamo prepevati na pamet. Maja Nagode kot Meta in Jože Gladek kot Janez (ki sta tudi v življenju par) sta bila prisrčna in pristna. Tudi ostali igralci so bili ustrezno izbrani in vódeni, tako da je predstava živela in se izpela v tragičnem koncu.
Slavospev ljubezni, ki ne pozna meja, se je že zdavnaj vselil v naša srca, Medvejci so ga le utrdili in nam zapustili imenitno predstavo, ki je še dolgo ne bomo pozabili.