Zamah z rdečo svilo podloženega plašča

Pred tednom sem pisal na depresivno soboto, današnja je navidezno prav taka, a na srečo je moje razpoloženje drugačno. Boljše.
Povod za to je užitek, ki sem ga bil deležen ob začetku letošnjega jubilejnega 50. Bortštnikovega srečanja. Srečal sem kar nekaj starih prijateljev (tudi kakšna mlada se je znašla vmes!), padale so besede o užitkih, ki jih daruje gledališče, veselili smo se skupaj, da teater vztraja, čeprav so se zgrinjali že kar temačni oblaki nad njim. Pa ne le nad Borštnikom, na splošno. Tudi ko je tako 'zanimivo' objavljati in napolniti kakih 7 minut oddaje Preverjeno! s kritiko, koliko stane obutev za igralce v Faustu, saj vso predstavo čofotajo po vodi. Ja, kaj je pomembno in kje je 'treba preveriti', ali so bila sredstva porabljena transparentno. Ne, ne bom nakladal, kje jih porabljamo netransparentno, ne bom razglabljal, kakšni ljudje sedijo v novinarskih uredništvih in na birokratskih sedežih naše države, omenil bom le ša podatek, ki seveda ne sodi v ta zapis, a se ga ne morem znebiti: tropine oliv ob stiskanju oljčnega olja je naša država (ministrstvo za kmetijstvo?) uvrstila med okolju nevarne odpadke. Jaz bi uvrstil to naše ministrstvo med 'družbi nevarne odpadke'. A ti se še kar redijo na sredstvih davkoplačevalcev.

A nazaj k teatru. Otvoritvena predstava  v mariborskem gledališču je bila zanimiva, 'moderna', pravi odraz našega časa. Celotna predstava je zapustila vtis, nobeden od nastopajočih posebej, samo vsi 'skupaj'. To je namreč nekaj, kar je značilnost sodobnega teatra tako pri nas kot po svetu. Nekoč smo imeli zvezde-igralce, zaradi katerih smo hodili na predstave, danes imam zvezdo-predstavo, zaradi katere hodimo. Morda bi moral zapisati zvezdo-režiserja. Najbrž res. Priznam, da se iz preteklosti nikakor ne spomnim, kdo je režiral Hlapce ali Romea in Julijo v Drami, a spomnim se, da so bili imenitni Lojze Rozman, Stane Sever in Božo Šprajc ter Boris Cavazza. Kaj pa danes? Danes se pominjam Pandurjevega Fausta ali Lorencijeve Ilijade. In to mi bo ostalo v spominu, ne pa Igor Samobor ali Marko Mandić.
Pa mi je nekako žal za tistimi časi, ko smo si bolj zapomnili 'igro' kot igro (predstavo). Ne zamerit. Mislim, da vendar ne zvenim preveč zastarelo, če rečem, da imamo imenitne igralke in igralce (samo poglejte seznam lastnikov Borštnikovega prstana!), slavimo pa predstavo, postavitev, režijo itd.
Pogrešam velik zamah z rdečo svilo podloženega plašča, ki ga je zavihtel Dare Ulaga v Prekrščevalcih pred mnooooogimi leti!

Črna mati zemla

Melanholična sobota, lahko rečem. Zunaj pusto, sivo, brez jesenskih barv, brez slane. Torej tudi vijoličaste ni. Tok zavesti. Teče, a zelo počasi.
Ste z mano?
Se vam še ljubi brati?
Tistim, ki se še da, povem naslednje:
če bi danes moral kaj ustvariti, bi bilo to zelo zanič.  Zdi se mi, da misel ne steče niti za navaden šepav korak. Čeprav me še vedno boli kolenao, se trudim, da bi 'stekel', a ne gre. Takele sobote so za depresivne kot nalašč za samomor. Joj, nikogar ne nagovarjam, a če bo svetovna statistika pokazala, da je 10. oktobra 2015 bilo več samomorov kot običajno, bom razumel. Ne vsakega samomora posebej, ampak statistiko.
Pa kam me vleče to razmišljanje?
Saj vem. Zdajle boste nehali brati. Misel mi ne seže ne visoko, ne globoko. Počutim se tako, da bi lahko spremljal edino nogomet. Ja, tako razpoloženje je kot nalašč, da gledam kako fuzbalsko preganjanje. Pa ga ni na nobenem sporedu. (Včerajšnje tekme Slovenija:Litva pa tako ali tako nisem gledal, ker za našo reprezentanco ne navijam več. Za take pocarje in takega primitivca selektorja pač nimam besed. Amen.)

Ah, rešitev! Sin mi je iz knjižnice prinesel knjigo hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka Črna mati zemla. (Ne, nisem naredil napake, res je naslov 'zemla', zakaj, povem, ko preberem)
Menda se Hrvati pripravljajo posneti film po njej. Zato jo je treba najprej prebrati.
In kot nalašč: roman se začenja s podatkom, da je bilo v Medžimurju leta 1991 zabeleženo veliko povečanje samomorov.
Zakaj nalašč? Ker sem danes čutil to depresivno, temačno vzdušje.
Grem brat.

70 let Big banda RTV Slovenija p. v. Tadeja Tomšiča

Klub Cankarjevega doma torek, 29. september 2015

Najstareši neprekinjeno delujoči big band v Evropi, slovenski Big band RTV Slovenija je pripravil ob svoji 70 letnici poseben koncert, ki ga je poimenoval Authorized. Zaigrali so nam skladbe, ki so jih za svoj orkester napisali nekateri njegovi člani in tudi aranžirali so te skladbe člani orkestra, med drugim tudi Jože Privšek.
Resda se mnogi evropski orkestri lahko ponašajo s tovrstnim navdušenjem, da predstavljajo skladbe svojih članov, trdim pa, da uživanje v igranju tovrstnih skladb ni vedno primer, v slovenskem pač je.

Skladbe so bile raznovrstne z več ali manj inovativnosti, bile so največ v funky razpoloženju, zato je na primer Privškova priredba skladbe Primoža Grašiča izstopala po svoji polnosti in imenitni instrumentalizaciji.

Prav vsi člani orkestra so se izkazali kot solisti, od najmlajših do najstarejših, seveda po stažu. Po letih so vsi, prav vsi, pravi mladeniči z znanjem in inovativnostjo, ki sta lahko zgled podobnim in enakim bandom po domovini in tujini. Tudi aranžerji, Od Aleša Avblja do Matjaža Mikuletiča so 'mački' kar se tiče poznavanja zvena instrumentov, ki v velikem orkestru pomenijo vse: zven, intonacijo in 'swing'.

Vsekakor bi veljalo to 70 letnico prav s tem sporedom predstaviti še kje, saj je bilo sila zanimivo, da se nas je obiskovalcev nabralo za poln klub in morda razen ene skladbe nihče ni poznal ostalih kompozicij. To pomeni, da smo prišli poskušat častitljiv orkester, zrel big band z izjemno izrazno močjo in prepričljivostjo, ki ne uspeva z evergreeni ali s ponavljanjem ustaljenih vzorcev.

Verjamem, da to razumejo tudi v Cankarjevem domu in da bodo temu edinstvenemu orkestru ponudli stalno mesto za lastno muziciranje in (po)ustvarjanje glasbe.

Fantje, srečno!

Nekaj čisto drugega

Verjamem, da ste mislili, kako bom napisal nekaj bistroumnega o begunski krizi.
Ha!
Ušteli ste se. Toliko bistroumnosti, kot smo je lahko našteli v teh dneh od uradnih in neuradnih 'ljudi', toliko strpnosti in nestrpnosti, kot je ne morete srečati skoraj na nobenem drugem forumu, toliko sprenevedanja recimo vodje Janševih oboževalcev Primca, ki je bil tudi glavni pobudnik akcije Za otroke gre, za begunske otroke pa ni namenil niti tople besede, kaj šele da bi prispevel toplo odejo, toliko nerazumljivosti, kot jo je namenil naš premier, da o predsedniku Pahorju niti ne govorimo, saj raje pomilosti nekdanjega tajkuna kot pa da bi podobno energijo usmeril v, recimo, Grad Snežnik, da bi ga spremenili v zavetišče.  Ne, o vsem te ne bom govoril.

Rekel bom le besedo o lepi, prečudoviti, prelestni, skrivnostni, oboževani maskoti VW Claudii Schiffer. DAS AUTO. Zanima me, če je v milijardno škodo vštet tudi honorar prelepi Claudii. Sprašujem pa se tudi, če je morda glamurni Claudii kaj nerodno ob VW aferi z diesli po svetu. Za trenutek se mi je zazdelo, da ji bodo zdaj ponudili sodelovanje na posebnih zabavnih snidenjih, ki jih bo Nemčija uprizorila v begunskih taboriščih (ali stavbah), kjer bo prekrasna Caludia sodelovala tako kot so nekoč ameriškim vojakom v Evropi in Aziji kazale svoje obline ameriške dive. Samo da bo tokrat Claudia dejala: Das Autobus.....

Kadar me Nemci razočarajo, me pa res temeljito. Le Claudia ostaja prelestna....ona me še ni razočarala...čeprav je takorekoč kopija BB... se vam ne zdi?

A hitro pozabljamo?

Sem počakal do izteka današnjega dne in skušal preveriti, če se bo kdo spomnil 11. septembra, ko sta padla dvojčka na Manhattnu.
Nihče se ni spomnil.
Nič na TV, nič v časopisih, nič na FB, nič na Twitterju itd. Sem prezrl? Mogoče sem.
Sem sedel danes s kolegi na kavi in niti slučajno se nismo spomnili na tisti grozljivi dan leta 2001. Pa smo sedeli več kot 3 ure. 14 let je minilo, ja, zdaj se ukvarjamo z begunci. Ki so posledica ameriške politike in prodajanja demokracije drugim, predvsem tistim, ki imajo nafto, cenejšo od lastne.

Morda bo kdo dejal, da se pač ne velja spomniti tistega 11/9, iz katerega so Američani tudi naredili marketinški boom in dovolili, da mnogi služijo na ta račun. Tudi to zlobno dejanje so Američani skomercializirali in politično izkoristili za prodajanje demokracije.
Pa ne bom o tem. Govorim le o posledicah. Tudi o slabem spominu. Nas vseh. Ni treba iz tega delati teatra, kot to počno Američani. Samo spomniti se je treba, kaj nam je vse to prineslo.
Da je marsikomu danes težko, je krivda tudi v prepričanju, da so rušitelji dvojčkov 'naredili prav'.
Žalosten sem.

Togi zakoni in togi policisti

Poslušal sem Svetovalni servis na Radiu Slovenija 1. Tema: začetek šolskega leta in skrb za naše malčke v rumenih ruticah. Vsako leto enako, policisti so bolj pozorni, civilna družba je angažirana, da postavi različne pomožne 'policiste'. Vse za skrb za našo mlado bodočnost. Lepo in prav, saj se še vedno dogaja preveč nesreč, v katerih so udeleženi naši najmlajši.
Telefon je bil odprt tudi za vprašanja in ena od poslušalk je vprašala približno takole: v okolici šole je prometni znak, ki omejuje hitrost na 30 km/h. Lepo in prav. Ali ta omejitev velja tudi ponoči, ko tam ni nobenih otrok, še ostalih pešcev ne? In 'bistroumni' policist odgovori: to je resda manjša pomanjklivost naše zakonodaje, drugje po svetu, recimo v Nemčiji, imajo podobne prometne znake, ki s posebnoim osvetljevanjem opozarjajo, da ponoči, recimo, ta omejitev ne velja. Pri nas tega še nimamo, je modroval policist v oddaji, in pribil:  zato je treba spoštovati omejitev, pa če je dan ali noč.
Res, sila 'bistroumna' odločitev. Nobene misli, da bi bilo morda treba spročiti pobudo za spremembo omejitve hitrosti na podoben način, kot je to v Nemčiji ali kaj podobnega.
Mimo šole, kjer opolnoči ni nobenega otroka, najbrž ta bistroumni policist postavi radar in te kaznuje, ker si vozil npr. 40 km/h.
Res hvala za tako reševanje prometnih problemov. Nobene prožnosti, nobene želje po spremembi togosti, ki vlada v naši cestni (in še kaki drugi) zakonodaji. Treba se je držati, kar piše in plačati kazen.
O čem pričajo vici o policajih?

Prijaznost nič ne stane

Z ženo sva se odločila, da greva preizkusit najboljšega pohanega piščanca na svetu in bližnji okolici. In sva šla. To je reklama in če je kaj dobro, je tudi pohvala dobra. Če je kaj slabo, pa prav tako. Torej sva šla v gostilno Pri Koširju v Tacnu. Imeniten piščanec, krasno pečen, okusno, še pridem. A ne le zaradi dobre hrane, ampak zaradi tega:
Piščanca dobite v tej gostilni na tri načine:
celega,
polovičko in
porcijo.

Seveda sva se odločila za porcijo, saj dva človeka najine rasti, ne zmažeta niti pol piščanca, kaj šele celega. "Kaj pa vsebuje porcija?", sem vprašal. "Bedro, zgornji del bedra in perutničko z delom prsnega kosa", je bil odgovor. "Hm", sem dejal, "midva z ženo bi oba eno porcijo, ampak ker sam nisem velik prijatelj rdečega mesa pri piščancu, vprašam, če je mogoče dobiti namesto zgornjega dela bedra ("kara batak", so rekli v bivši Jugi), še drugi kos prsnega dela." "Bom vprašala", je dejala simpatična kelnarca in kmalu prišla z novico, da mi bo ustreženo.Žena ni imela težav, saj ji je bedro (ali stegno, kot pravijo pri Koširju) bolj všeč.

In sva se najedla, spila pivo, zelerni čaj in še 2 kavi povrhu, vse skupaj pa je bilo 19€, kar tudi ni pretirano, če upoštevate, da sva imela tudi krompirjevo solato.

Večkrat sem se že srečal z gostilno, kjer tovrstne menjave kosov mesa niso bile ne zaželene ne možne. Pri Koširju v Tacnu te vrste neprijaznosti ne poznajo. Zato se jim zahvaljujem, ker so nama ne le postregli po najinih želhjah, zunaj uradnega jedilnika, ampak to storili z lepo mero prijaznosti.

Res, prijaznost nič ne stane. Se zaslužit' se da z njo, menijo pri Koširju.