Volitve v Logatcu in logaški TV

Nisem se hotel oglasiti med kampanijo, ker bi me lahko kdo razumel, da sem pristranski in da navijam za nekoga. Oglašam se, ko so volitve končane. Logaški LEP (Logaški eksperimentalni program) se je ‘izkazal’ kot popoln diletant in nesposobnež. Ne bom izbiral besed, saj so tam ljudje plačani za svoje delo. Tudi ne bom ocenjeval, kako in s kom so bile narejene predvolilne oddaje. Tudi o jeziku tokrat nič. Omenil bom le, kako se je LEP obnašal na dan volitev, torej 18. 11. 2018 po 19. uri. Dve uri je bil program ‘črn’, tiorej niso oddajali niti video strani. Pričakoval sem, da se pripravljajo na oddajo, a o tem ni bilo nič Po kakih dveh urah in pol so se nazaj pojavile video strani, morda so bile med njimi tudi strani z rezultati, nisem pogledal. Pričakoval sem, da bodo pač z ‘obilico’ svojih in vabljenih novinarjev pripravili svojo, logaško povolilno oddajo, kjer bi lahko spremljali in komentirali preštete glasove. Povedali še kaj ‘bistroumnega’, česar so bili polni komentarji v predvolilnem času, ampak o vsem tem nič Niso našli človeka, ki bi vodil to oddajo. Vse, kar je je danes moč videti, so prepisani rezultati iz republišega volilnega štaba. Ni besed zmagovalcev, ni besed poražencev ali morda celo občanov o (ne)uradfnih izidih. Ne, to je za 30 letni eksperimentalni program LEP preveč.

Sramota. In ljudje so tam PLAČANI za delo. Profesionalci torej.

Včasih ne uspe...

Razmišljam, skušam ‘objektivno’… ne vem, če bo uspelo. Sem skoraj prepričan, da se bo po meni usul plaz.
Spoštujem in uživam v intervjujih, ki jih pod naslovom OD BLIZU pripravlja Vesna Milek. Ob smrti hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića je RTV SLO ponovila pogovor z njim, ki je nastal maja 2017. Takrat ga nisem gledal, sem ga pač tokrat. Počutil sem se nelagodno, Vesni Milek se po mojem mnenju ni uspelo ‘približati’ Oliverju, kljub temu, da je govorila z njim v hrvaščini, o čemer imam tudi svoje mnenje: vem, da je Oliver razumel slovenščino, poznal sem ga, bil z njim v družbi, se tudi pogovarjal z njim, seveda si ne domišljam, da bi bili ti slučajni pogovori z njim vredni omembe. Zato se mi je neke vrste ‘servilnost’ ali karkoli že kdo razume pod Vesninim ravnanjem zdela neprimerna.
Bolj bistveno pa je bilo to, da mu ni prišla ‘blizu’, kot rečemo. Oliver ji ni zaupal globljih razmišljanj, bila sta ves čas ‘na površini’, veliko stvari je bilo nedoročenih, kakor npr. zakaj ne gre in nikoli ne bo šel gostovat v Srbijo.  Vem, ker je sam nekoč povedal, zakaj ne gre tja. Tudi o svojih sanjah, o katerih je pel tako prepričljivo,  nista spregovorila, oz. nekajkrat je Vesna poskusila, a se Oliver ni odzival. Imel sem občutek, da mu je bil pogovor odveč.
Ne bom razpredal naprej, oglejte si pogovor v arhivu RTV SLO, če ga niste videli v živo. Poznal sem Oliverja osebno in mirno lahko rečem, da to ni bila slika nekega umetnika, človeka.
Slaba oddaja. Včasih pač ne uspe…

Pariz 2018

Pričevanje dveh čeških turistov v Parizu. Album kaže tisto, česar do zdaj v Parizu ni bilo.
Oglejte si ALBUM.

Kresni večer pri vodnjaku v Logatcu

Že 34. večer pti vodnjaku, kresni večer, s pesmijo in občasno recitacijo, ki se je v Logatcu dobro prijel, bojazen pred hladnim večerom (včeraj je namreč lilo in se shladilo) pa je naredila le toliko škode, da je bilo obiskovalcev nekoliko manj kot ponavadi. Večer je bil zelo raznolik, suvereno ga je vodila Marinka Dodič. Najprej nas je pozdravil gostitelj MePZ Pevskega društva Logatec, ki je zapel zbrano in svoji sposobnosti primerno, skratka prijetno. Za njimi so nastopila dekleta ŽPZ Kr’snice iz Loškega Potoka, ki so nastopile v Logatcu že tretjič letos, pa se jim ta ‘posebnost’ ni zdela vredna omembe. No, ja. Zapele so precej zahteven material, nekoliko težje sprejemljiv za kresni večer, pa še kompletne niso bile. Vendar imajo prijetno barvo in jih je veselje poslušati. Nato je nastopila A capella vokalna skupina Bee Geesus, ki prepeva gospel in popularno glasbo. Seveda smo nehote primerjali s Perpetuum jazzile in ugotovili, da so sicer sila navdušeni nad samimi seboj, a pogrešali smo niansiranja in dinamičnega razpona. Vse pesmi so zvenele enako, ‘pokrite’ z ropotom vokalnega ritmiziranja, brez posebne skrbi za točnost vstopov ali zaključkov in kot rečeno vse pesmi so bile enako glasne in z enako mero podajanja, pa najsi je šlo za Ko boš prišla na Bled ali pa jazzovski standard. Kaj hočemo, da si samo navdušen nad lastnim petjem vendar ni dovolj. Za njimi so nastopili simpatični tamburaši iz Sodražice, ki seveda zaradi zvoka tamburic tudi zvenijo ves čas enako, a tukaj razlik niti ne pričakujemo. El condor pasa pa na žalost ni bila posrečena izbira, saj je zvenel kot dolenjska napitnica.  Izkazala se jr Andra Ovsec, ki je interpretirala z veliko mero dramatičnosti Psa, muco in miši Ivana Cankarja, meni sicer povsem neznano hudomušnico o tem, zakaj te tri živali preganjajo druga drugo. Za konec je spet zapel domači mešani zbor in  nas povedel v kresno noč. Morda se je komu vsulo kaj praprotnih semen v škornje.

Nekaj več slik in videi.

Ob Dnevu Zemlje

Nekoč je nekdo tukaj pel slavospeve ‘lepoti zimske pokrajine’. Zame je to le ena pusta bela narava, ki je niti čudovito modro nebo ne polepša. Naj uživa, komur je všeč nekaj, kar še barva ni.
To, kar jaz občudujem, je prebujanje narave, tudi ‘čudovite jesenske barve’, ko narava ‘umira’, oz. se spravlja k počitku, me nikoli tako ne navduši kot barve, ki se pojavljajo ob ponovnem prebujenju.
Nikogar ne silim, da misli tako kot jaz, ponujam v pogled le tisto, ob čemer mi zaigra srce. Vsi posnetki so nastali na domačem vrtu. Koliko lepote me še čaka, ko se bom podal po Notranjski, po Sloveniji in še kam!
(Zapis ob Dnevu Zemlje, 22. aprilu)

Dan Zemlje

Zaodrje Visoške kronike

Ljubljanska Drama, 20. januar 2018
Oder ljubljanske Drame je tokrat napolnilo 5 igralk in igralcev, ki so na poseben način predstavili Tavčarjevo Visoško kroniko. Režiral je vedno vznemirljivi Jernej Lorenci, omenimo še, da so besedilo interpretirali in zaigrali dobršen del priredbe:
Tamara Avguštin
Nina Ivanišin
Klemen Janežič
Aljaž Jovanović in
Janez Škof
Na kratko: zanimiva predstava, dolga štiri ure (s pavzo sicer), a vzdržali smo. Zaradi pestrosti podajanja, plesnih in glasbenih vložkov, kjer sta presenetila večglasno petje in igranje na kitaro, citre, harmoniko in ustno harmoniko, je predstava tekla. Igralci so prikazali vse svoje bogato znanje, ki ga imajo kljub mladosti in sodobnega pristopa do interpretacije.
Težko bi se opredelil, kdo je izstopal. Vsak po svoje je prispeval k podajanju srednjeveškega vzdušja Poljanske doline, čarovniškega strahu in patriarhalnega nasilja bogatih in revnih. Mojstrovina je kajpak najprej v Tavčarjevem besedilu (verjamem, da smo ga vsi brali), vendar je bila interpretacija tako prepričljiva, da so lahko uživali tudi tisti redki, ki besedila do zdaj niso poznali. Brez posebnih scenskih učinkov, brez vsiljive glasbe ‘v ozadju’, a z izredno energijo in prepričevanjem so navdušili gledalce. Opazna je bila tudi delna improvizacija nekaterih odlomkov (npr. ples), kar dokazuje, kakšne igralce imamo.
Vsekakor vredno ogleda. Seveda se je treba pripraviti na štiriurno sedenje (sam se se večkrat presedal med gledanjem), a takih predstav, kjer igralci interpretirajo besedilo, določene odlomke pa v tej interpretaciji tudi odigrajo, ni veliko v slovenskem teatru.

FOTO GALERIJA
 

Otvoritev 52. Borštnikovega srečanja

Maribor, 20. oktober 2017
52. Borštnikovo srečanje. Brez Alje Predan, nova v. d. direktorica mlada Ksenija Repina. Menda so nad njo navdušeni. Na prireditvi mariborska ‘elita’, vendar brez nekaterih ljudi, ki bi tam po moje morali biti: skoraj nobenega igralca, še mariborskega ne, kaj šele od drugod, prisotnost medijev le s kako kamero ali kakim neopaznim zapisovalcem, ni bilo Toneta Partljiča, pač pa je bil Tone Peršak, minister za kulturo, ki je v svojem govoru imenoval gledališče kot eno najbolj opaznih in vplivnih oblik umetniškega izražanja. Govor je bil kar dober, seveda pa ni bilo nobenih obljub ali ocen. Tega se mora minister vzdržati, da ga ne bi ocenjevali kot navijača ene umetnosti nasproti druge.
Otvoritvena predstava je bila predstava Mladinskega gledališča Naše nasilje, vaše nasilje. Obilo nagote, rezanja vratov in ubijanja, sporočilnost pač v tem, da nasilje ničesar ne rešuje, povedano enostavno. Bilo mi je malo neprijetno, tudi nihče se ni pogovarjal po predstavi o njej. Hm….mogoče pa so se pogovarjali gledališčniki v kakem kotu. Ne vem, videl nisem, seveda pa sem lahko zgrešil.
Srečanje je vedno zanimivo, seveda pa bo zaključek z nagradami in Borštnikovko Sašo Pavček poseben dogodek. Takrat tudi napišem.

Klik tukaj pokaže nekaj slik z otvoritve: