BI BILO DRUGAČE, ČE BI BILA TETA BIVŠA FUNKCIONARKA S FALSIFICIRANO DIPLOMO?

Razmere so kaotične, zdravniki zahtevajo 'svoje'.
A kot nalašč sem doživel osebno izkušnjo  pred stavko. Da ne bi 'vplival' na menje mojih bralcev tukaj, pišem o dogodku danes, po stavki.

Moja 93 let (!) stara teta živi v logaškem Domu starejših, počuti se dobro, ni dementna, možgani funkcionirajo 100%. Telo peša, kar je razumljivo. Pod levim ušesom ji je nastala cista, ki bi jo bilo treba odstraniti, je po nekaj tednih tetinega nerganja odločila tamkajšnja zdravnica.
1. ravnanje: 93 let (!) stari teti ne pripada rešilni avto, oz. prevoz do dermatološke klinike, ker jo lahko peljem jaz. Saj bi nekdo pomislil, seveda, saj zaradi ciste pod ušesom ni treba prevoza. Premislite: parkirava v LjuBljani v najdražji parkirni hiši na robu Zaloške in morava oditi peš (sic!) so derematologije. To pot teta komajda premorE, saj je stavba daleč, jaz z avtom ne smem tja. Zdravnica na dermatologiji pregleda, pravi poslala vaju bom na otorinolaringologijo, kjer bo teta prišla na vrsto prej kot pri navadni kirurgiji. Odlično. Spet pot pod noge, teta je že precej utrujena, tam nam administratorka določi datuim pregleda za operativni poseg že čez 14 dni. Neverjetno. Odlično, sem dejal. A morava spet peš nazaj do garažne hiše z vabilom za pregled čez 14 dni.
2. ravnanje. Prideva v sredo, 27. maja, dan pred stavko, na OTL. Točno ob uri (15.15), kot piše na vabilu, ki ga je določila administratorka. Seveda spet garažna hiša, utrujajoča hoja za staro ženico do OTL. Čakalnica polna ljudi. Čakava 3 ure. Vprašam, zakaj so naju naročili ob 15.15, če pa tukaj sediva in prihajajo drugi, ki gredo k zdravnici pred nama. "Je bil en nujni primer", pove zdravnica, "pomotoma pa sem postavila moje tete vabilo pod ostala, zato ste čakali," se je opravičevala. Oprostite, sem dejal, za to ni opravičila. To je neodgovorno, da pustite čakati 93 let staro ženico. Pregled opravljen, operirali bodo. Kdaj? Tega vam ne morem reči, pravi zdravnica, ker datum določa administratorka (!), ta pa dela samo dopoldne.
Najbrž razumete, da sem se komaj zadržal, a sem vendar rekel: zaradi take neumnosti, ko je od pisarniškega 'škrabala' odvisen datum operacije, NE PODPIRAM VAŠE STAVKE. To ni človeško ravnanje.

3. ravnanje. In zdaj čakava, teta čaka, da bo blagovolila neka administratorka poslati po pošti datum operacije. Teto cista zelo boli, ne more spati, a kaj bi o tem. Saj tudi zdravnikov to ne zanima. Ko bo datum operacije znan, spet ista utrujajoća pot in potem po operaciji spet peš do mojega avta. Najbrž - predvidevam - ji tudi takrat ne bo pripradal prevoz z rešilcem.
Ja, tudi tako zdravstvo imamo.
BI BILO DRUGAČE, ČE BI BILA TETA ENA BIVŠA FUNKCIONARKA S FALSIFICIRANO DIMPLOMO?

Pred 50 leti

Ne bojte se, ne bom vas preveč 'moril' s spomini na leto 1965, ko je tale razred, ki ga vidite na sliki, maturiral na Bežigrajski gimnaziji. (Primerjajte s svojimi izkušnjami.)Sam sedim v prvi vrsti, drugi z desne, poleg Ježota (Damjana), ki mi je bil sosed vsa leta. Zadaj levo pa stoji naš ata, naš razrednik France Vodnik, slavist, gledališki kritik, esejist in odličen polonist. Brez njega bi takrat ne mogli brati Malega viteza, Skoz puščavo in goščavo itd. velikega poljskega pisatelja Sienkiewicza. Ko smo bili v 3. letu gimnazije, je hotel oditi v pokoj, pa ga mi nismo pustili in je ostal z nami še leto dni. Res smo ga imeli radi, čeprav smo se velikokrat norčevali iz njegove dobrodušnosti in življenjskih napotkov.

Prav na današnji dan, ko to pišem, se bomo dobili ob 50 letnici mature. Svoj prihod je zagotovilo 11 sošoilcev, 8 jih bo manjkalo. Žal nam je, da Vladke, skrajo leve v prvi vrsti, ni bilo nikoli na nobeni obletnici, nihče ne ve, kje je, žal nam je, da tudi Sedevke (3. z leve v prvi vrsti) ne bo, nikoli noče priti, ne bo tudi Irene (3. z desne), ker jo je pred leti uničiul rak. 

Sam še vedno trdim, da so bila to lepa leta na Bežigrajski in da smo nekateri ostali prijatelji do danes. V resnici je ta slika iz 3. letnika, ker nisem našel tiste prave iz leta 1965. Samo 19 nas je bilo v 4. gimnaiziji in vsi smo končali fakultete, različne sicer, a pridobili smo si visoko izobrazbo. To pripovedujem le zato, ker nas je bilo v 1. gimnaziji 44, da 44(!) in so nas zreducirali na 19. 

Spomini bodo privreli na dan, ko se bomo srečali. In rekli bomo, lepo se je spomniti na tiste čase.

Pevska revija v Logatcu

 Učiteljski oktet Pa  kol'k'r tol'k' s povezovalko Anito Garafolj in pevovodjem Primožem Sarkom

Učiteljski oktet Pa kol'k'r tol'k', ki ga vodim malo več kot leto dni, se je kajpak prijavil na sodelovanje v pevski reviji odraslih zborov občine Logatec. Samo nekaj podatkov: nastopilo je le 6 zborov, zastopane so bile vse vrste zborovskega združenja - en ženski zbor, en moški zbor in 4 mešani zbori - številčnost pa je segla od (mojih) devet do prek 30 pevcev MePZ Adoramus.
O kakovosti petja je zelo na splošno spregovoril Primož Malavašič, sicer direktor logaške glasbene šole in dirigent Ljubljanskih madrugalistov, oceno petja posameznega zbora bo individualno sporočil v nekaj dneh, Navodila za 'nadaljnje' delo so bila zelo splošna, vsem že znana, povedal ni nič novega, zapihal je na dušo le v toliko, da je delo z zborom zahtevno in odgovorno in da smo to mi vsi. Lepo, prav.
Tudi obisk je bil - recimo - zadovoljiv, prišli so zakonski partnerji, straši in otroci nastopajočih, tudi 3 ali 4 prijatelji kakega člana ali vodje zbora, ne več! Ostalih Logačanov ta nastop ni zanimal,. Tudi višje svetovalke za turizem, dediščino in kulturo Renate Gutnik ni bilo, kar sicer ni bilo nič novega, saj se ta višja svetovalka ne udeležuje nobene kulturne prireditve. Tako lahko zelo kompetentno odloča o kakovosti posameznih kulturnih skupin, kajne?
Da ne pozabim, vodja izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Tanja Pina Škufca ni manjkala. Podelila je tudi poriznanja za sodelovanje.
Nekaj pa je bilo moteče, vsaj zame, in to ne prvič na zborovski reviji: vstopnina 3 €. To sicer ni veliko, a za primerjavo takorekoč vsi zbori na svojih koncertih primaknejao le košek z napisom pred vhodnimi vrati: prostovoljni prispevki. Večina se tako ali tako preživlja s skromnimi sredstvi, naš oktet recimo s cca 300€ na leto. (Na tem mestu ne bom o tem, zakaj nam dajejo tako malo).
Moteče je bilo navodilo na vabilu, da je vsako fotografiranje prepovedano, dovoljno je le akreditiranim fotografom. Kot bi bili v Cankarjevem domu ali na Brdu. Med občinsvtom je kolovratila  neka fotografinja Klara Križaj, snemalec videa pa je bil Marko Gantar, sicer dobro znan nam vsem. Slednji je poskrbel tudi za video posnetek celotne prireditve, ki si ga lahko ob koncu naročil za svoj arhiv.  Video snemanje - prav, ampak da niti fotografirati ne sme vsak, pa bi rad slišal argument, zakaj ta prepoved.
Pohvalna pa je bila pogostitev za prek 160 pevk in pevcev, kjer je bilo jedače celo preveč, vina je sicer kmalu zmanjkalo, ampak sokov pa je kar nekaj ostalo. Malo smo podebatirali, pojedli in šli domov. Ne, saj ni bilo grenkega priokusa. Hotel sem le ohraniti spomin na pevsko revijo, ki se po organizaciji iz leta v leto ne spreminja, zborov pa je zdaj v občini Logatec vsako leto manj,  le 6. To je zaskrbljujoče, nekoč je bilo samo moških zborov 6.

Ob 70 letnici svobode - osebni zapis

Ob letošnji obletnici padca fašizma in nacizma je bilo napisanega in izrečenega veliko. Tudi o svobodi, osvobajanju in spravi. Ne bom o tem. Napišem vam (in sebi) nekaj osebnega, izkušnja iz prve roke, iz moje družine.

Tehle nekaj vrstic namenjam svojemu očetu in na kratko bom zapisal, kaj se mu je zgodilo. Ves zapis nastaja za to, kar bo napisano v zadnjih stavkih. 

Če je kot študent ob okupaciji Ljubljane sodeloval pri ilegalnem delovanju proti Italijanom, sam ni nikoli stopil v nobeno stranko, simpatiziral je z OF. 1942. leta so ga izdali in Italijani so ga odpeljali v Visco, podružnico Gonarsa. Že na poti tja, mi je pripovedoval, so zasmehovali Lahe in jim govorili, da so vojno že izgubili. Ob padcu Italije 1943. se je vrnuil v Ljubljano, hotel v partizane, a so ga prijatelji pregovorili, naj ostane v mestu, ki da ga bolje pozna. Pomagal je pri organizacijah napadov na Nemce in domače izdajalce, nikoli ni nikogar ustrelil ali kaj podebnega, a tudi tokrat je bil izdan in odpeljali so ga v Dachau. Ker je bil kemik po izobrazbi - še brez diplome -, je smel čistiti malarijsko postajo. Uspel je ukrasti mnogo zdravil in sanitetnega materiala za pomoč sojetnikom. Po osvoboditvi s strani Američanov, se je poleti 1945 vrnil v Ljubljano, se naslednje leto oženil z Jeleno Grčar, mojo materjo, in se zaposlil v mestnem vodovu. Ker je preživljal svojo mater in deloma tudi sestro, po marcu 1947 pa tudi mene, se ni takoj odločil za dokončanje študija kemije. V 'znamenitih' Dachauskih procesih so ga skupaj z mnogimi dachauskimi taboriščniki obtožili in obsodili za izdajalca. Dobil je 15 let strogega zapora. Svoji ženi je dal svobodo, da se je ločila in tako sem ostal pri teti in stari materi, ki sta skrbeli zame. Vsako leto sva z materjo vsaj dvakrat obiskovala očeta v zaporu od Škofje Loke, Sremske Mitrovice do Maribora itd. Mati se je drugič poročila. 1956. leta je bil oče pomiloščen, vrnil se je v Ljubljano in nekaj let za tem diplomiral na fakulteti za kemijo. Zaposlil se je v Inštitutu za elektrozveze v Pržanu. Nekega poletja je gostil nemškega kupca s kosilom v hotelu Bellvue. Patrijski sekretar občine Šiška je zahteval, da šef Bellvueja odstrani 'gestapovskega izdajalca' iz restavracije. Oče je tožil partijo, češ da se nekomu, ki je odsedel kazen, po prestani kazni, tega ne sme očitati. Tožbo je seveda izgubil, saj je sodnik na dan potegnil obsodbo, po kateri so očeta poslali leta 1947 na 15 letno robijo. S takim pravnim sistemom se oče ni hotel več 'ubadati' in je po mnogih mukah iskanja službe v tujini pristal na Švedskem, dobil po 20 letih tudi švedsko državljanstvo, 1991. leta pa tudi slovenskega. V zgodnjih 80-ih letih so na pobudo takratnega predednik IS Šinigoja obnovili Dachauske procese, zavrgli obtožnice in rehabilitirali vse obsojence, tudi 11 tistih, ki so jih na tem procesu ustrelili (še danes  svojcem niso povedali, kje so pokopani!). Oče je bil sila vesel in je prihajal vsako leto v Slovenijo, do svoje smrti leta 2000 v Solni pri Stockholmu, kjer so njegov pepel na lastno željo raztrosili v Baltik.

Oče je imel resnično vse razloge, da je sovražil komunizem, Mitjo Ribičiča, njegovega glavnega zasliševalca, sodnika Krivica, ki je obsodil Dachauske obtožence, in vse tiste, ki jim je v Dachauu pomagal, a so ga obtožili izdajstva ter pripomogli k obsodbi.

A ko je po prvi slovenski vladi z Lojzetom Peterletom na čelu začutil obujanje domobranstva in rehabilitiranje domačih izdajalcev, je dejal: "Res komunizma ne maram, saj mi je uničil mladost in družino, a domobranstva nisem in ne bom nikoli odobraval. Ti so izdali slovenski narod, komunisti, kljub svoji revolucionarni podtalnosti, so se borili za pravo stvar skupaj z vsemi tistimi, ki jim je bila svoboda in samostojnost Slovencev v srcu. Sam nisem bil  nikoli komunist, a bil sem na pravi strani!"

Samo zaradi teh zadnjih misli sem zapisal ta spomin prav na današnji dan, ob 70 letnici osvoboditve.

Vljudnost nič ne stane

Te dni se potikam po srednji Italiji, v okolici Riminija, Ravene in San Marina. Že lani, ko sem bil prav v teh dneh po 1. maju, cene se namreč po praznikih občutno  znižajo, me je ponovno presentil odnos sicer pregovorno ignorantskih Italijanov. Pa niso. Sredi Riminija sem našel muzej enega največjih svetovnih cineastov Federica Fellinija. Muzej je popolnoma zapuščen, tipka zvonca je zlomljena, edina čista stvar je napis Museo di FF.  Nisem vedel, kaj zdaj. Povprašam prvega mimoidočega, če morda ve, kaj se je zgodilo z muzejem.
 Pa mi odvrne v "slovenskem" duhu: Saj veste, Rimini, tu nihče ne ve, kaj kdo dela. Potem pa vzame iz žepa kemični svinčnik in me napoti v Mestni muzej, mi nariše vso pot na zemljevidu in mi mimogrede omeni, kaj vse naj si z ženo še ogledava, če sva že tu.

Ja, dan mi je neznanec spremenil v prijetnega. Ker je bil ponedeljek, je bil kajpak Mestni muzej zaprt, a vendar je bil to dan,  ki ga ne pozabiš kmalu.