Ne bojte se, ne bom vas preveč 'moril' s spomini na leto 1965, ko je tale razred, ki ga vidite na sliki, maturiral na Bežigrajski gimnaziji. (Primerjajte s svojimi izkušnjami.)Sam sedim v prvi vrsti, drugi z desne, poleg Ježota (Damjana), ki mi je bil sosed vsa leta. Zadaj levo pa stoji naš ata, naš razrednik France Vodnik, slavist, gledališki kritik, esejist in odličen polonist. Brez njega bi takrat ne mogli brati Malega viteza, Skoz puščavo in goščavo itd. velikega poljskega pisatelja Sienkiewicza. Ko smo bili v 3. letu gimnazije, je hotel oditi v pokoj, pa ga mi nismo pustili in je ostal z nami še leto dni. Res smo ga imeli radi, čeprav smo se velikokrat norčevali iz njegove dobrodušnosti in življenjskih napotkov.
Prav na današnji dan, ko to pišem, se bomo dobili ob 50 letnici mature. Svoj prihod je zagotovilo 11 sošoilcev, 8 jih bo manjkalo. Žal nam je, da Vladke, skrajo leve v prvi vrsti, ni bilo nikoli na nobeni obletnici, nihče ne ve, kje je, žal nam je, da tudi Sedevke (3. z leve v prvi vrsti) ne bo, nikoli noče priti, ne bo tudi Irene (3. z desne), ker jo je pred leti uničiul rak.
Sam še vedno trdim, da so bila to lepa leta na Bežigrajski in da smo nekateri ostali prijatelji do danes. V resnici je ta slika iz 3. letnika, ker nisem našel tiste prave iz leta 1965. Samo 19 nas je bilo v 4. gimnaiziji in vsi smo končali fakultete, različne sicer, a pridobili smo si visoko izobrazbo. To pripovedujem le zato, ker nas je bilo v 1. gimnaziji 44, da 44(!) in so nas zreducirali na 19.
Spomini bodo privreli na dan, ko se bomo srečali. In rekli bomo, lepo se je spomniti na tiste čase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar