Z nekakšno tesnobo grem po ljubljanski Zvezdi. Zdi se mi, da se bo sidro dvignilo in me udarilo po hrbtu češ, si kaj naredil za nas, Primorce? Tole sidro stoji tukaj namesto kralja Aleksandra v čast priključlitve Primorske matični domovini, jaz pa nič. In začutim udarec po hrbtu. Ne, ni sidro, prijatelj je, ker mu nisem odgovarjal na klice: Živio, hej, živio, me slišiš? Ah, sem dejal, zamišljen sem, veš. Kaj pa te bega, me vpraša prijatelj. In mu povem, kako semi je zdelo, da se bo sidro dvignilo in me lopnilo po hrbtu, namesto tega pa si me lopnoil ti, sem še dejal. Smejala sva se in šla skupaj naprej. In nič se ni zgodilo, razen tistega lop! po hrbtu, saj veste.
Tik pred filharmonijo mi prijatelj še reče, no pa fejst bodi, se kaj vidiva, in gre po ozkem prehodu proti Ljubljanici. Jaz pa mimo Platane in še vedno nekako s strahom gledam proti sidru, a se na srečo ne zgodi nič Vendar le razmišljam, ZAKAJ se mi je zdelo, da jih bom dobil po grbi. Kaj bi res moral kaj storiti za naše Primorce? Ali lahko storim kaj drugega? Ja, lahko, si rečem. In zakaj ne narediš nič? Zato, si sam odgovorim, ker se mi zdi, da sem edini, ki bi kaj storil, ostala karavana pa gre dalje.
Pes je zalajal.
Tik pred filharmonijo mi prijatelj še reče, no pa fejst bodi, se kaj vidiva, in gre po ozkem prehodu proti Ljubljanici. Jaz pa mimo Platane in še vedno nekako s strahom gledam proti sidru, a se na srečo ne zgodi nič Vendar le razmišljam, ZAKAJ se mi je zdelo, da jih bom dobil po grbi. Kaj bi res moral kaj storiti za naše Primorce? Ali lahko storim kaj drugega? Ja, lahko, si rečem. In zakaj ne narediš nič? Zato, si sam odgovorim, ker se mi zdi, da sem edini, ki bi kaj storil, ostala karavana pa gre dalje.
Pes je zalajal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar