Liliom - kdo si ti?

Tina Vrbnjak in Aljaž Jovanović

Ferenca Molnarja ne poznam kot dramatika (do danes), poznal sem le njegove dečke iz Pavlove ulice in morda še po čem, kar mi zdaj ne pride na misel. Liliom je bila zame popolna novost, ne morem pa reči, da tudi presenečenje, saj - kot rečeno - pisatelja ne poznam kot dramatika.

Selma Spahić

Sarajevska režiserka Selma Spahić je posodobila Molnarjevo delo, oz. posodobila je okolje, v katerem se odvija ljubezenska zgodba med Liliomom in Juli, posodobljeno tako, da se zgodba ne odvija v lunaparku, ampak v modernem, današnjem disku, ki pa je seveda še vedno nekakšno predmestje, kot v originalnem lunaparku. Gre torej za marginalni del nekega mesta, kjer se prav tako odvija ljubezenska zgodba, kot na primer pri Velikem Gatsbyju, v razkošnem, a drugače dekadentnem okolju.
Kaj danes pomeni ta ljubezen za današnjega človeka? Očitno lunapark ne bi bil dovolj 'marginalen', zato je bil spremenjen v disko in klicar je spremenjen v DJ-a itd itd. Tako smo lahko Molnarjevo 'delo' laže sprejeli, saj odraža nam znano okolje (čeprav ga vsi seveda ne obiskujemo) in tako smo laže 'presenečeni' nad globoko ljubezensko zgodbo, ki se odvija  v njem. Ob tej zgodbi pa se vzporedno odvijajo še drugi odnosi, ki se v osnovno zgodbo vpletajo, in kažejo, kako se tudi v tej marginalni družbeni sferi odnosi razvijajo po 'družbenem receptu', v katerem pa je ljubezenska zgodba Liliom in Juli vendarle tragično drugačna. Ni sicer prepovedana ali družbeno kočljiva (sporna), ampak ima svojo težo, v kateri se odvijajo shakespearjanske globine. Molnar nam pač hoče povedati, da se tudi v obrobnem svetu odvijajo globoke travme in pristne ljubezenske zgodbe. Prav ljubezenska scena v ljubljanski postavitvi je nekaj najlepšega, kar sem videl do zdaj na odrskih deskah. Vredna je cele predstave. In prav nič bi me ne motilo, če bi se tako ljubezenski prizor kot vsa zgodba odvijala v Molnarjevem lunaparku. Še bolj bi se mi zdelo odmaknjeno in morda bi globina čustev, ki je temu okolju 'po pravilu' ne pripisujemo, prišla še bolj do izraza.
Molnarjevo delo nam torej odstira svet, ki ga mi, običaji smrtniki, mi ki  hodimo v teater, niti ne opazimo in ga nimamo za mar. Tudi tam se odvijajo globoke in poetične zgodbe. Ljubezen je doma povsod, tudi tam, kjer se odklanja begunskim otrokom sobivanje z vrstniki v 'krščanski' Sloveniji.
Zato je še upanje.

Naj odidem še sam?

Priznam, ne poznam dovolj 'situacije' v časopisni hiši DELO, ampak takrat, ko odhajajo najboljši novinarji, oz. ko jih odhajajo, se sam, kot bralec zamislim. Kdaj so se take stvari dogajale v preteklosti? Ko se je zamenjal režim in so novinarji iz prejšnjega režima ostali. V ozadju so 'novi' novinarji potisnili 'stare' na rob in jih pahnili ven. Da, tako se je dogajalo, odkar obstoja časopis oz. lastniki časopisnih hiš. Tudi Pulitzerjevi nagrajenci so bili potisnjeni v prepad. Tudi nerazumni (ali nevešči, vase zagledani) uredniki (kot npr. Marko Crnkovič) so odslovili ali preprosto počakali, da se je določeni novinar sam naveličal. Nato so ukinili celo časopis (Naši razgledi). Tudi ob prevzemu oblasti z desnice ali levice se je odražal odnos do novinarstva, oz. so se odražali novinarji sami. Menjavali so urednike, odhajali in prihajali so novi novinarji in uredniki ali se vračali stari - odvisno od situacije, kdaj so se spremembe dogajale. Spominjam se, da so ljudje, moji sovaščani, v času Janševe vlade odpovedovali DELO češ tako režimskega časopisa ne bomo brali. In so se naročili npr. na DNEVNIK. Ki je bil in ostaja 'levičarski' še danes. Pogojno rečeno, kajpak. Nisem slišal, da bi ljudje množično odpovedovali DNEVNIK. Samo DELO. Vrnili so se (so se res?) stari časi s Pahorjem, potem z Bratuškovo, potem s Cerarjem in zdelo se je, da DELO ponovno pridobiva na ugledu, saj so se nekateri novinarji vrnili, nekateri pa so prišli do besede, ko so bili v prejšnjem času potisnjeni v ozadje.

Ampak 'sredinski' Cerar je še vedno na oblasti, DELO je prevzel Stojan Petrič, Idrijčan,. iz Kolektorja, ki ni imel nikoli posebno 'dobrega' odnosa z novinarji, sam se ga spomnim, kakšne težave sem imel pri snemanju v njegovi tovarni, čeprav smo poročali o uspehu pri poslih z BMW ali Boschem. Novinarstva, poročanja, komentiranja Kolektorja ni maral. Sovražil ga je. Nekateri novinarji niso nikoli stopili v njegovo tovarno, v njegovo pisarno, do sodelavcev. S tem načinom le lastne odločenosti zdaj Petrič odstavlja in nastavlja novinarje in urednike v DELU. Lastnik. Sramota. DELO ni tovarna, v kateri izdeluješ asinhronske motorje za delovanje bor-mašin. Asinhroniziral pa je Petrič odnose v DELU.

Ne vem veliko, vsega sploh ne. Ampak če navedem samo dva primera novinarke in novinarja - oba poznam osebno zelo dobro - mi je "kolektorska asinhronost" jasna. Najprej gre za Marijana Zlobca, poznavalca in poročevalca z glasbenih odrov sveta, specialista za evrospko in svetovno opero, ki je odšel v pokoj in bil pripravljen za bagatelo objavljati še vedno svoje ocene in poročila s festivalskih in premiernih odrov Evrope, pa so ga zavrnili, da njegovega pisanja ne potrebujejo več. Bralci kajpak menimo drugače, ampak že omenjena asinhronost se na to ne ozira. Marijan piše na svojem blogu, kjer mu z veseljem sledim.Drugi primer pa je Polona Frelih, velika poznavalka ruskega, beloruskega in ukrajinskega življenja, kritiško razmišljujoča in 'predrzno' nasprotujoča neznanju in političnemu sprenevedanju (recimo Primca), ki se je odločila sama oditi z besedami, da je uredniška politka na DELU nevzdržna. Ni razložila, kakšna nevzdržnost jo pesti, ampak ji verjamem 'na besedo', da ne more v takem okolju več delati.

Odšli so tudi drugi, nekateri ustrezajo obstoječim lastnikom, asinhronosti in podobno. In še kar pišejo. Tudi dobro pišejo (Markeš, Rak, Jež, Tone Hočevar), za zdaj DELO še ne more brez njjih. Kako dolgo še? Kaj bo potem ostalo od DELA? Nekakšen klon Slovenskih novic morda?

Priznam, da se že počutim asinhrono. Naj navedem samo en podatek, kako DELO poroča danes. Poročali so o združenem protestu proti imigrantom v Šenčurju, niso pa poročali o srečanju profesorjev z učenci in celo o župniku, ki sta v protest proti tako nehumanemu sporočilu protesta proti imigrantom pripravila svoja shoda. V podporo pomoči imigrantom, kajpak. O tem do danes DELO ne poroča nič. Ima Petrič o tem sploh kako mnenje? Je to preslišano namenoma ali neprofesionalno? Odgovorni uredniki bi za tako napako morali odleteti. Sinhrono odleteti in ne asinhrono ostati.

Naj še ostanem naročnik DELA???

Prešeren ni proslavljal

Kot sem nekje že namignil, sem rahlo neobjektiven predvsem zato, ker je Tone Prtljič moj prijatelj in sem bil tako zelo vesel, ker je končno tudi komedija dobila kategorizacijo v Prešernovi nagradi. Zatorej o nagrajencih v tem zapisu nič.
O proslavi pač. Mnenja si sledijo drugo za drugim, večina meni, da je Mare Bulc - režiser in avtor proslave - z 'razkritjem' ozadja o nastajanju proslave razkril politične pritiske zaradi 'nerazumevanja' njegovega koncepta, oz. zaradi vplivanja na izbor in podobo državne proslave.
Že tukaj se mi zastavlja pravo vprašanje: če je šlo pri Bulcu najprej za protest proti vtikanju politike v njegovo delo, zakaj se ni odločil odstopiti še preden je bilo izvedeno? Moja rahlo zlobna misel je, da si je najprej pustil relativno dobro plačati, pobrati denar, potem pa pošimfati in si pridobiti medijsko in siceršnjo pozornost.
Seveda se v celoti ne strinjam z komentiranjem prof. dr. Janeza Bogataja, da se iz državnih simbolov ne smemo delati norca. Seveda se s tem strinjam, vendar ali pomeni črnobela projekcija državnega grba norčevanje iz simbola države? Poglejte na splet in videli boste, da imajo vsa ministrstva v svojih notranjih straneh - predvsem pri oblikovanju dokumentov - povsod grb v črnobeli varianti. Poleg tega so bile vse podobe nagrajencev na platnu v dvorani stilno v č/b tehniki in bi seveda tudi grb v č/b tehniki prav nič ne iztopal kot blasfemičen.
Malo drugače se mi zdi z žičnato ograjo. Hm... seveda je lahko za 'aktualizacijo' današnjega časa bodeča žica tudi na odru. A se sprašujem: ali bi bila proslava res boljša, če bi žica obdajala prizorišče? Nisem prepričan. Najbrž imamo o tem vsi različna mnenja.
Malo 'drugače' se mi zdi z internacionalizacijo 7. kitice Prešernove vrstice v nekaj tujih jezikih. To zagotovo ni profanacija slovenske himne, kot so nekateri že napisali, kajti himna je besedilo 7. kitice v slovenskem jeziku s Premrlovo uglasbitvijo. Samo to je himna, vse ostalo je uglasbnitev Prešernove Zdravljice kot pesmi same. Vsečloveško ali vse-svetovno, torej globalno gre razumeti, da je režiser hotel pomen slovenske himne internacionalizirati prav s tem, da je 'naročil' uglasbitev 7. kitice v načinu raznih narodov in v izvedbi nacionalnega izraza. V tej ideji ni nič slabega, zamisel se mi zdi celo zelo dobra, a vendar - vedno je nekakšen vendar, mar ne? In to je, da so bile z glasbenega stališča te uglasbitve slabe, angleška ali ameriška - podrobno prisluhnite - je imela v celi pesmi le dva akorda! Kakšna neprimerna preprostost! Morda japonske izvedbe nisem dobro razumel, ali pa arabske inačice, vendar me nista prepričali o kakšni velečini Prešernovih vrzov, ki bi morali biti navdih tako, kot so bili Premrlu! Kot bi O, Vrba, srečna draga vas domača.... uglasbil in prepeval kak Fredi Miller ali Lady Gaga (čeprav slednja najbrž le ni dober primer).
Za konec pa še to. Proslava Prešernovega dne je bila turobna, kar je le moj prijatelj Tone Prtljič s sebi lastno iskrivostjo pretrgal, in skladba za violino in klavir Iva Petrića, ki je bila prav tako poživitev in dokaz zmogljivosti velikega skladatelja. 'Reklame' si je Mare Bulc torej naredil dovolj in če je bil to cilj, mu je uspelo. K temu dodajam le še mojo sicer nepreverjeno ugotovitev, da do zdaj še nobeden od režiserjev ni bil zadovoljen z izvedbo svojega videnja te proslave v prejšnjih letih. Tudi naročniki niso bili. Zato imamo vsako leto novega avtorja in režiserja. Ker se bo z drugim letom zamenjal tudi Upravni odbor Prešernovih nagrad, bomo dobili vse povsem na novo.
Kolikokrat že?

Ždrek ali Ubu po slovensko

Premiera Kralja Ubuja v ljubljanski Drami mi je posredovala snovi za razmišljanje, ki gotovo presegajo prostor tega mojega pogojno-imenovanega bloga. Pa vendar. Nekaj ugotovitev, ki sem jih po dveh dneh po premieri (ki je bila 30. januarja 2016) nekako 'uredil' in jih bom skušal čim bolj na kratko posredovati na tem mestu.
Alfred Jarry kot avtor 'spornega' besedila (tako so ga imenovali ob nastanku) je v slovenščino malo prevajan, njegove knjige manjkajo v knjigarnah, nekaj Kraljev Ubujev pa smo vendar že videli, od MGL do imenitne dijaške predstave na Gimnaziji Bežigrad, kjer sta - lahko rečem - blestela Aleš Valič, še dijak te gimnazije takrat kot ata Ubu, in Jasna Rupnik, danes Čuk (soproga Jožka Čuka, danes upokojena zdravnica in borka z zasvojenostjo mlade generacije) seveda tudi kot dijakinja 3. letnika Bežigrajske. Ta dijaška predstava je bila v režiji prof. Laha, ki je bil sicer imeniten slavist in mentor mladim dijakom. Seveda je imel ta bežigrajski Ubu za osnovo besedilo Jarryja. Zgražanja ni bilo.
Zakaj to omenjam? Zato ker v Kralju Ubuju v produkciji Drame ni niti enega stavka iz samega Jarryjevega besedila, niti besede, bi lahko rekli. Preberemo seveda lahko tudi v napovedi in gladališkem listu podatek, da je predstava nastala PO MOTIVIH Jarryjeve komedije, farse ali karkoli že je. Ti 'motivi' pa so nesporno v vseh razlagah, mnenjih in pojasnilih požrešnost, perverznost, izprijenost in podlost, kar bi sicer moral pisati z veliko začetnico, kajti vse osebe te farse poosebljajo te lastnosti.
In kaj zdaj lahko naredi režiser Lorenci iz besedila, ki ga ne uporabi? Milo rečeno vzdušje. In zakaj potem za to ni 'dobro' Jarryjevo besedilo? Zato, ker je situacija posodobljena na današnji, slovenski čas. Igralci omenjajo Cerarja, Janšo, Kučana, govorijo o žičnati ograji, tudi o begunski krizi, o nerazvitosti  občin in prevelikem številu le-teh, o osebnih in državnih nesmislih današnjega časa na Jarryjev način: torej perverzno, gnusno, kričavo in še kaj. Na odru masturbirajo, 'kavsajo' (naj mi bo oproščen ta izraz, ki ga v predstavi ni, je bolj prostaški), se ljubijo živalsko (joj, kaka žalitev za živali!), režejo dele telesa (islamska država?), se režijo kar tako v tri dni in naredijo nekaj, kar je za gledališčle - vsaj v mojih očeh - novost: povabijo gledalce iz dvorane, naj se jim pridružijo na odru v požrtiji, seksu, zmerjanju in v sem, kar smo do tedaj že videli na odru. Seveda je vse to v 'meri okusa', še vedno je to 'gledališče kot odsev življenja, ne življenje samo'.  In kar nekaj gledalcev je šlo na oder. Tudi Vasko Polič.  Tudi Jasna Rupnik-Čuk.
Nekateri na tako predstavo ne bodo šli. Jih zanima 'klasično' gledališče, ne poulično, ne commedia dell' arte, ne gledališče krutosti, ne čofotanje po Faustovski vodi itd. Drugi, med njimi sem tudi sam, pa sem šel prav zaradi tega, za kar drugi ne gredo. Mislim, da že dolgo nisem videl predstave v Drami, kjer bi ljudje med predstavo odhajali domov. To se je tu dogajalo, sicer ne veliko, saj so nekateri vztrajali (recimo Demeter Bitenc ali Slavko Pregl) do konca in še potem v zaodrju.
Dovolj. Pojdite, oglejte si predstavo in - če nič drugega - videli boste, kakšne imenitne igralce imamo. Jernej Šugman je imel tisoč obrazov in ravnanj, Nina Valič se je junaško soočila z vso absurdnostjo svojega položaja in obvladala odnos, Bojan Emeršič je bil Tito in Gadafi in pijanec iz Čapove Vesne obenem. Tudi ostali igralci so brezkompromisno pokazali vse tiso 'zasebno', kar smo mislili, da na oder ne sodi.
In mnogi bodo dejali, da na oder ne sodi podoba režiserja. A Lorenci je sebe postavil v velikem posterju kot akt, s prstom usmerjenim proti nam, češ ozrite se vase in ugotovite, da ste prav taki kot jaz, ki vam kažem svoje golo telo do poslednje dlake na njem. Taki ste tudi vi, pravi Lorenci. Zdi se mi, da ima prav.