Premiera Kralja Ubuja v ljubljanski Drami mi je posredovala snovi za razmišljanje, ki gotovo presegajo prostor tega mojega pogojno-imenovanega bloga. Pa vendar. Nekaj ugotovitev, ki sem jih po dveh dneh po premieri (ki je bila 30. januarja 2016) nekako 'uredil' in jih bom skušal čim bolj na kratko posredovati na tem mestu.
Alfred Jarry kot avtor 'spornega' besedila (tako so ga imenovali ob nastanku) je v slovenščino malo prevajan, njegove knjige manjkajo v knjigarnah, nekaj Kraljev Ubujev pa smo vendar že videli, od MGL do imenitne dijaške predstave na Gimnaziji Bežigrad, kjer sta - lahko rečem - blestela Aleš Valič, še dijak te gimnazije takrat kot ata Ubu, in Jasna Rupnik, danes Čuk (soproga Jožka Čuka, danes upokojena zdravnica in borka z zasvojenostjo mlade generacije) seveda tudi kot dijakinja 3. letnika Bežigrajske. Ta dijaška predstava je bila v režiji prof. Laha, ki je bil sicer imeniten slavist in mentor mladim dijakom. Seveda je imel ta bežigrajski Ubu za osnovo besedilo Jarryja. Zgražanja ni bilo.
Zakaj to omenjam? Zato ker v Kralju Ubuju v produkciji Drame ni niti enega stavka iz samega Jarryjevega besedila, niti besede, bi lahko rekli. Preberemo seveda lahko tudi v napovedi in gladališkem listu podatek, da je predstava nastala PO MOTIVIH Jarryjeve komedije, farse ali karkoli že je. Ti 'motivi' pa so nesporno v vseh razlagah, mnenjih in pojasnilih požrešnost, perverznost, izprijenost in podlost, kar bi sicer moral pisati z veliko začetnico, kajti vse osebe te farse poosebljajo te lastnosti.
In kaj zdaj lahko naredi režiser Lorenci iz besedila, ki ga ne uporabi? Milo rečeno vzdušje. In zakaj potem za to ni 'dobro' Jarryjevo besedilo? Zato, ker je situacija posodobljena na današnji, slovenski čas. Igralci omenjajo Cerarja, Janšo, Kučana, govorijo o žičnati ograji, tudi o begunski krizi, o nerazvitosti občin in prevelikem številu le-teh, o osebnih in državnih nesmislih današnjega časa na Jarryjev način: torej perverzno, gnusno, kričavo in še kaj. Na odru masturbirajo, 'kavsajo' (naj mi bo oproščen ta izraz, ki ga v predstavi ni, je bolj prostaški), se ljubijo živalsko (joj, kaka žalitev za živali!), režejo dele telesa (islamska država?), se režijo kar tako v tri dni in naredijo nekaj, kar je za gledališčle - vsaj v mojih očeh - novost: povabijo gledalce iz dvorane, naj se jim pridružijo na odru v požrtiji, seksu, zmerjanju in v sem, kar smo do tedaj že videli na odru. Seveda je vse to v 'meri okusa', še vedno je to 'gledališče kot odsev življenja, ne življenje samo'. In kar nekaj gledalcev je šlo na oder. Tudi Vasko Polič. Tudi Jasna Rupnik-Čuk.
Nekateri na tako predstavo ne bodo šli. Jih zanima 'klasično' gledališče, ne poulično, ne commedia dell' arte, ne gledališče krutosti, ne čofotanje po Faustovski vodi itd. Drugi, med njimi sem tudi sam, pa sem šel prav zaradi tega, za kar drugi ne gredo. Mislim, da že dolgo nisem videl predstave v Drami, kjer bi ljudje med predstavo odhajali domov. To se je tu dogajalo, sicer ne veliko, saj so nekateri vztrajali (recimo Demeter Bitenc ali Slavko Pregl) do konca in še potem v zaodrju.
Dovolj. Pojdite, oglejte si predstavo in - če nič drugega - videli boste, kakšne imenitne igralce imamo. Jernej Šugman je imel tisoč obrazov in ravnanj, Nina Valič se je junaško soočila z vso absurdnostjo svojega položaja in obvladala odnos, Bojan Emeršič je bil Tito in Gadafi in pijanec iz Čapove Vesne obenem. Tudi ostali igralci so brezkompromisno pokazali vse tiso 'zasebno', kar smo mislili, da na oder ne sodi.
In mnogi bodo dejali, da na oder ne sodi podoba režiserja. A Lorenci je sebe postavil v velikem posterju kot akt, s prstom usmerjenim proti nam, češ ozrite se vase in ugotovite, da ste prav taki kot jaz, ki vam kažem svoje golo telo do poslednje dlake na njem. Taki ste tudi vi, pravi Lorenci. Zdi se mi, da ima prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar