Kot sem nekje že namignil, sem rahlo neobjektiven predvsem zato, ker
je Tone Prtljič moj prijatelj in sem bil tako zelo vesel, ker je končno
tudi komedija dobila kategorizacijo v Prešernovi nagradi. Zatorej o
nagrajencih v tem zapisu nič.
O proslavi pač. Mnenja si sledijo drugo za drugim, večina meni, da je Mare Bulc - režiser in avtor proslave - z 'razkritjem' ozadja o nastajanju proslave razkril politične pritiske zaradi 'nerazumevanja' njegovega koncepta, oz. zaradi vplivanja na izbor in podobo državne proslave.
Že tukaj se mi zastavlja pravo vprašanje: če je šlo pri Bulcu najprej za protest proti vtikanju politike v njegovo delo, zakaj se ni odločil odstopiti še preden je bilo izvedeno? Moja rahlo zlobna misel je, da si je najprej pustil relativno dobro plačati, pobrati denar, potem pa pošimfati in si pridobiti medijsko in siceršnjo pozornost.
Seveda se v celoti ne strinjam z komentiranjem prof. dr. Janeza Bogataja, da se iz državnih simbolov ne smemo delati norca. Seveda se s tem strinjam, vendar ali pomeni črnobela projekcija državnega grba norčevanje iz simbola države? Poglejte na splet in videli boste, da imajo vsa ministrstva v svojih notranjih straneh - predvsem pri oblikovanju dokumentov - povsod grb v črnobeli varianti. Poleg tega so bile vse podobe nagrajencev na platnu v dvorani stilno v č/b tehniki in bi seveda tudi grb v č/b tehniki prav nič ne iztopal kot blasfemičen.
Malo drugače se mi zdi z žičnato ograjo. Hm... seveda je lahko za 'aktualizacijo' današnjega časa bodeča žica tudi na odru. A se sprašujem: ali bi bila proslava res boljša, če bi žica obdajala prizorišče? Nisem prepričan. Najbrž imamo o tem vsi različna mnenja.
Malo 'drugače' se mi zdi z internacionalizacijo 7. kitice Prešernove vrstice v nekaj tujih jezikih. To zagotovo ni profanacija slovenske himne, kot so nekateri že napisali, kajti himna je besedilo 7. kitice v slovenskem jeziku s Premrlovo uglasbitvijo. Samo to je himna, vse ostalo je uglasbnitev Prešernove Zdravljice kot pesmi same. Vsečloveško ali vse-svetovno, torej globalno gre razumeti, da je režiser hotel pomen slovenske himne internacionalizirati prav s tem, da je 'naročil' uglasbitev 7. kitice v načinu raznih narodov in v izvedbi nacionalnega izraza. V tej ideji ni nič slabega, zamisel se mi zdi celo zelo dobra, a vendar - vedno je nekakšen vendar, mar ne? In to je, da so bile z glasbenega stališča te uglasbitve slabe, angleška ali ameriška - podrobno prisluhnite - je imela v celi pesmi le dva akorda! Kakšna neprimerna preprostost! Morda japonske izvedbe nisem dobro razumel, ali pa arabske inačice, vendar me nista prepričali o kakšni velečini Prešernovih vrzov, ki bi morali biti navdih tako, kot so bili Premrlu! Kot bi O, Vrba, srečna draga vas domača.... uglasbil in prepeval kak Fredi Miller ali Lady Gaga (čeprav slednja najbrž le ni dober primer).
Za konec pa še to. Proslava Prešernovega dne je bila turobna, kar je le moj prijatelj Tone Prtljič s sebi lastno iskrivostjo pretrgal, in skladba za violino in klavir Iva Petrića, ki je bila prav tako poživitev in dokaz zmogljivosti velikega skladatelja. 'Reklame' si je Mare Bulc torej naredil dovolj in če je bil to cilj, mu je uspelo. K temu dodajam le še mojo sicer nepreverjeno ugotovitev, da do zdaj še nobeden od režiserjev ni bil zadovoljen z izvedbo svojega videnja te proslave v prejšnjih letih. Tudi naročniki niso bili. Zato imamo vsako leto novega avtorja in režiserja. Ker se bo z drugim letom zamenjal tudi Upravni odbor Prešernovih nagrad, bomo dobili vse povsem na novo.
Kolikokrat že?
O proslavi pač. Mnenja si sledijo drugo za drugim, večina meni, da je Mare Bulc - režiser in avtor proslave - z 'razkritjem' ozadja o nastajanju proslave razkril politične pritiske zaradi 'nerazumevanja' njegovega koncepta, oz. zaradi vplivanja na izbor in podobo državne proslave.
Že tukaj se mi zastavlja pravo vprašanje: če je šlo pri Bulcu najprej za protest proti vtikanju politike v njegovo delo, zakaj se ni odločil odstopiti še preden je bilo izvedeno? Moja rahlo zlobna misel je, da si je najprej pustil relativno dobro plačati, pobrati denar, potem pa pošimfati in si pridobiti medijsko in siceršnjo pozornost.
Seveda se v celoti ne strinjam z komentiranjem prof. dr. Janeza Bogataja, da se iz državnih simbolov ne smemo delati norca. Seveda se s tem strinjam, vendar ali pomeni črnobela projekcija državnega grba norčevanje iz simbola države? Poglejte na splet in videli boste, da imajo vsa ministrstva v svojih notranjih straneh - predvsem pri oblikovanju dokumentov - povsod grb v črnobeli varianti. Poleg tega so bile vse podobe nagrajencev na platnu v dvorani stilno v č/b tehniki in bi seveda tudi grb v č/b tehniki prav nič ne iztopal kot blasfemičen.
Malo drugače se mi zdi z žičnato ograjo. Hm... seveda je lahko za 'aktualizacijo' današnjega časa bodeča žica tudi na odru. A se sprašujem: ali bi bila proslava res boljša, če bi žica obdajala prizorišče? Nisem prepričan. Najbrž imamo o tem vsi različna mnenja.
Malo 'drugače' se mi zdi z internacionalizacijo 7. kitice Prešernove vrstice v nekaj tujih jezikih. To zagotovo ni profanacija slovenske himne, kot so nekateri že napisali, kajti himna je besedilo 7. kitice v slovenskem jeziku s Premrlovo uglasbitvijo. Samo to je himna, vse ostalo je uglasbnitev Prešernove Zdravljice kot pesmi same. Vsečloveško ali vse-svetovno, torej globalno gre razumeti, da je režiser hotel pomen slovenske himne internacionalizirati prav s tem, da je 'naročil' uglasbitev 7. kitice v načinu raznih narodov in v izvedbi nacionalnega izraza. V tej ideji ni nič slabega, zamisel se mi zdi celo zelo dobra, a vendar - vedno je nekakšen vendar, mar ne? In to je, da so bile z glasbenega stališča te uglasbitve slabe, angleška ali ameriška - podrobno prisluhnite - je imela v celi pesmi le dva akorda! Kakšna neprimerna preprostost! Morda japonske izvedbe nisem dobro razumel, ali pa arabske inačice, vendar me nista prepričali o kakšni velečini Prešernovih vrzov, ki bi morali biti navdih tako, kot so bili Premrlu! Kot bi O, Vrba, srečna draga vas domača.... uglasbil in prepeval kak Fredi Miller ali Lady Gaga (čeprav slednja najbrž le ni dober primer).
Za konec pa še to. Proslava Prešernovega dne je bila turobna, kar je le moj prijatelj Tone Prtljič s sebi lastno iskrivostjo pretrgal, in skladba za violino in klavir Iva Petrića, ki je bila prav tako poživitev in dokaz zmogljivosti velikega skladatelja. 'Reklame' si je Mare Bulc torej naredil dovolj in če je bil to cilj, mu je uspelo. K temu dodajam le še mojo sicer nepreverjeno ugotovitev, da do zdaj še nobeden od režiserjev ni bil zadovoljen z izvedbo svojega videnja te proslave v prejšnjih letih. Tudi naročniki niso bili. Zato imamo vsako leto novega avtorja in režiserja. Ker se bo z drugim letom zamenjal tudi Upravni odbor Prešernovih nagrad, bomo dobili vse povsem na novo.
Kolikokrat že?
Ni komentarjev:
Objavite komentar