Kresni večer pri vodnjaku v Logatcu

Že 34. večer pti vodnjaku, kresni večer, s pesmijo in občasno recitacijo, ki se je v Logatcu dobro prijel, bojazen pred hladnim večerom (včeraj je namreč lilo in se shladilo) pa je naredila le toliko škode, da je bilo obiskovalcev nekoliko manj kot ponavadi. Večer je bil zelo raznolik, suvereno ga je vodila Marinka Dodič. Najprej nas je pozdravil gostitelj MePZ Pevskega društva Logatec, ki je zapel zbrano in svoji sposobnosti primerno, skratka prijetno. Za njimi so nastopila dekleta ŽPZ Kr’snice iz Loškega Potoka, ki so nastopile v Logatcu že tretjič letos, pa se jim ta ‘posebnost’ ni zdela vredna omembe. No, ja. Zapele so precej zahteven material, nekoliko težje sprejemljiv za kresni večer, pa še kompletne niso bile. Vendar imajo prijetno barvo in jih je veselje poslušati. Nato je nastopila A capella vokalna skupina Bee Geesus, ki prepeva gospel in popularno glasbo. Seveda smo nehote primerjali s Perpetuum jazzile in ugotovili, da so sicer sila navdušeni nad samimi seboj, a pogrešali smo niansiranja in dinamičnega razpona. Vse pesmi so zvenele enako, ‘pokrite’ z ropotom vokalnega ritmiziranja, brez posebne skrbi za točnost vstopov ali zaključkov in kot rečeno vse pesmi so bile enako glasne in z enako mero podajanja, pa najsi je šlo za Ko boš prišla na Bled ali pa jazzovski standard. Kaj hočemo, da si samo navdušen nad lastnim petjem vendar ni dovolj. Za njimi so nastopili simpatični tamburaši iz Sodražice, ki seveda zaradi zvoka tamburic tudi zvenijo ves čas enako, a tukaj razlik niti ne pričakujemo. El condor pasa pa na žalost ni bila posrečena izbira, saj je zvenel kot dolenjska napitnica.  Izkazala se jr Andra Ovsec, ki je interpretirala z veliko mero dramatičnosti Psa, muco in miši Ivana Cankarja, meni sicer povsem neznano hudomušnico o tem, zakaj te tri živali preganjajo druga drugo. Za konec je spet zapel domači mešani zbor in  nas povedel v kresno noč. Morda se je komu vsulo kaj praprotnih semen v škornje.

Nekaj več slik in videi.

Ob Dnevu Zemlje

Nekoč je nekdo tukaj pel slavospeve ‘lepoti zimske pokrajine’. Zame je to le ena pusta bela narava, ki je niti čudovito modro nebo ne polepša. Naj uživa, komur je všeč nekaj, kar še barva ni.
To, kar jaz občudujem, je prebujanje narave, tudi ‘čudovite jesenske barve’, ko narava ‘umira’, oz. se spravlja k počitku, me nikoli tako ne navduši kot barve, ki se pojavljajo ob ponovnem prebujenju.
Nikogar ne silim, da misli tako kot jaz, ponujam v pogled le tisto, ob čemer mi zaigra srce. Vsi posnetki so nastali na domačem vrtu. Koliko lepote me še čaka, ko se bom podal po Notranjski, po Sloveniji in še kam!
(Zapis ob Dnevu Zemlje, 22. aprilu)

Dan Zemlje

Zaodrje Visoške kronike

Ljubljanska Drama, 20. januar 2018
Oder ljubljanske Drame je tokrat napolnilo 5 igralk in igralcev, ki so na poseben način predstavili Tavčarjevo Visoško kroniko. Režiral je vedno vznemirljivi Jernej Lorenci, omenimo še, da so besedilo interpretirali in zaigrali dobršen del priredbe:
Tamara Avguštin
Nina Ivanišin
Klemen Janežič
Aljaž Jovanović in
Janez Škof
Na kratko: zanimiva predstava, dolga štiri ure (s pavzo sicer), a vzdržali smo. Zaradi pestrosti podajanja, plesnih in glasbenih vložkov, kjer sta presenetila večglasno petje in igranje na kitaro, citre, harmoniko in ustno harmoniko, je predstava tekla. Igralci so prikazali vse svoje bogato znanje, ki ga imajo kljub mladosti in sodobnega pristopa do interpretacije.
Težko bi se opredelil, kdo je izstopal. Vsak po svoje je prispeval k podajanju srednjeveškega vzdušja Poljanske doline, čarovniškega strahu in patriarhalnega nasilja bogatih in revnih. Mojstrovina je kajpak najprej v Tavčarjevem besedilu (verjamem, da smo ga vsi brali), vendar je bila interpretacija tako prepričljiva, da so lahko uživali tudi tisti redki, ki besedila do zdaj niso poznali. Brez posebnih scenskih učinkov, brez vsiljive glasbe ‘v ozadju’, a z izredno energijo in prepričevanjem so navdušili gledalce. Opazna je bila tudi delna improvizacija nekaterih odlomkov (npr. ples), kar dokazuje, kakšne igralce imamo.
Vsekakor vredno ogleda. Seveda se je treba pripraviti na štiriurno sedenje (sam se se večkrat presedal med gledanjem), a takih predstav, kjer igralci interpretirajo besedilo, določene odlomke pa v tej interpretaciji tudi odigrajo, ni veliko v slovenskem teatru.

FOTO GALERIJA
 

Otvoritev 52. Borštnikovega srečanja

Maribor, 20. oktober 2017
52. Borštnikovo srečanje. Brez Alje Predan, nova v. d. direktorica mlada Ksenija Repina. Menda so nad njo navdušeni. Na prireditvi mariborska ‘elita’, vendar brez nekaterih ljudi, ki bi tam po moje morali biti: skoraj nobenega igralca, še mariborskega ne, kaj šele od drugod, prisotnost medijev le s kako kamero ali kakim neopaznim zapisovalcem, ni bilo Toneta Partljiča, pač pa je bil Tone Peršak, minister za kulturo, ki je v svojem govoru imenoval gledališče kot eno najbolj opaznih in vplivnih oblik umetniškega izražanja. Govor je bil kar dober, seveda pa ni bilo nobenih obljub ali ocen. Tega se mora minister vzdržati, da ga ne bi ocenjevali kot navijača ene umetnosti nasproti druge.
Otvoritvena predstava je bila predstava Mladinskega gledališča Naše nasilje, vaše nasilje. Obilo nagote, rezanja vratov in ubijanja, sporočilnost pač v tem, da nasilje ničesar ne rešuje, povedano enostavno. Bilo mi je malo neprijetno, tudi nihče se ni pogovarjal po predstavi o njej. Hm….mogoče pa so se pogovarjali gledališčniki v kakem kotu. Ne vem, videl nisem, seveda pa sem lahko zgrešil.
Srečanje je vedno zanimivo, seveda pa bo zaključek z nagradami in Borštnikovko Sašo Pavček poseben dogodek. Takrat tudi napišem.

Klik tukaj pokaže nekaj slik z otvoritve:

Zbogom, orožje, pozdravljena pesem

Od Loga pod Mangartom do Tolmina
MPZ Virubus unitis se je udeležel zborovske transferzale od Soče do Nove Gorice, na kateri so sodelovali premnogi slovenski zbori v spomin na 100 letnico okutne in trpeče soške fronte. Med dnevi grmenja in streljanja so bili trenutki miru in v teh trenutkih se je pelo, celo zbori so se ustanavljali. Pesem je družila trpeče, združevala ljudi različnih narodov, ki so se borili pod avstroogrsko zastavo, in izražala hrepenenje po domu in miru.
Tudi tokrat so se zbori s pesmijo družili in spominjali nas na tiste težke čase.
Tonskega zapisa na žalost ni, je pa nekaj slik iz Loga pod Mangartom in Tolmina, kjer se je zbor Viribus unitis izkazal z izbranim repertoarjem (Oj, Doberdob; Planike; Signora delle cime itd).

Hlapci v ljubljanski Drami

Ljubljana, 23. september 2017
Lahko mirno rečem: najboljša predstava zadnjih 6 let v ljubljanski Drami. Dosežek (in ponekod tudi poresežek) dosedanjih predstav v Drami ali drugje v Sloveniji. Tudi tista predstava z Lojzetom Rozmanom in Stanetom Severjem je prišla v spomin.
Slovenski Hamlet, zaradi katerega je tudi režiser Pipan spremenil konec predstave in s tem uvrstil Hlapce med klasične tragedije, je izzvenel kot slovensko večno besedilo: še danes smo Slovenci Komarji, vse manj pa je Kalandrov in Lojzk, Jermana pa kaže, da ni nobenega. Več. Vse, kar bremeni in označuje slovenstvo v teh zadnjih 100 letih, odkar je drama nastala, priplava na plan in čutimo, da smo ‘zrasli v greznici svojih dedov’, kakor simbolično Cankar imenuje svoj (res le svoj?) čas. In takrat so bili Hlapci prepovedani in za Cankarjevega življenja nikoli uprozorjeni. Znameniti stavek ‘prihodnosti nam ne bo krojil ne frak in ne talar’ se še danes ponuja kot izhodišče za srečno prihodnost. Cankar ji je v spravi Jermana in Lojzke s potjo v novo življenje dal upanje, nam je Pipan, ko je spremenil ta konec s neke vrste samomor Jermana, to prihodnost hamletovsko odmaknil v nedoločljivo prihodnost. Ja. taki smo.
Seveda ne morem mimo tistega, kar zaznamuje te Hlapce z najvišjo oceno kulturnega snovanja: igralci. Marko Mandić se je meni pred predstavo zdel morda deloma napačen izbor, ampak ta naš véliki igralec je bil pretanjen stilist svojih notranjih občutkov in zunanjega eksplozivnega reagiranja. Nina Ivanišin kot Lojzka je ugajala s svojo premišljeno opozicijo in prikrito ljubeznijo do Jermana. Župnik Jerneja Šugmana je bil mogočna figura prikrite škodoželjnosti v maski podajanja roke sprave (kako zgovorno za današnji čas!) in dialog na sredini predstave med njim in Jermanov je eden velikih igralskih stvaritev današnjega slovenskega gledališča. Presenetil je tudi ‘potencialni Kreon’ Jure Zrnec v vlogi Hvastje, te uklonjene črne maščevalne kreature, ki je prikrito ves čas grozil s sprehajalno palico, ko se je potikal po odru.
Namenoma na koncu omenim imenitnega Bojana Emeršiča kot Komarja, ritolizniškega konvertita in brezhrbtneničnega lizuna gospodarjem, torej pravega hlapca, po katerem nosi celotna predstava ime. Za hlapce vzgojeni, za hlapce rojeni, rohni Jerman, a pomaga nič. Zato ga pretepejo in svet gre dalje, poln Komarjev in podobnih kreatur.
Velika predstava ljubljanske Drame. Brezčasna, slovenska in svetovna prilika o nemoči posameznika, torej Hamleta, v svetu, ki se – če smo čisto odkriti – v štiri tisoč letih ni spremenil!
Nekaj slik iz zaodrja si lahko ogledate tukaj : http://primoz.orgfree.com/ZaodrjeHlapcev/
 

Kulturno - politična sramota

Ljubljana, ob koncu Ljubljanskega festivala.

 

Berem Marijana Zlobca o koncu ljubljanskega festivala in zanemim ob naslednjem podatku (nisem preverjal, verjamem Marjanu Zlobcu): nobenega dela letošnjih festivalskih dogodkov se ni udeležil niti predsednik Republike Slovenije Borut Pahor niti predsednik vlade Miro Cerar. Če bi se to zgodilo v Avstriji, pravilno ugotavlja MZ, bi bil to prvovrstni kulturno-politični škandal.

Glavno da se Cmerar, kot ga mnogi imenujejo - kaže da vedno bolj upravičeno - bolje počuti med kmetijskimi stroji, naš Barbika pa seveda razen bobnanja ne zna nobenega drugega inštrumenta, da bi sodeloval na koncertih Slovenske Filharmonije ali RTV orkestra, Najbrž pa je zamudil, da bi lahko čistil zaoderje Cankarjevega doma ali razporejal partiture glasbenikom Mariinskega teatra, da ne govorim o kakem morebitnem dirigranju!: Poslušanje oz. gledanje kake letošnje festivalske predstave je očitno obema deveta skrb. Minister Peršak, lahko bi malo protestiral, se ti ne zdi?