Nekaj čisto drugega

Verjamem, da ste mislili, kako bom napisal nekaj bistroumnega o begunski krizi.
Ha!
Ušteli ste se. Toliko bistroumnosti, kot smo je lahko našteli v teh dneh od uradnih in neuradnih 'ljudi', toliko strpnosti in nestrpnosti, kot je ne morete srečati skoraj na nobenem drugem forumu, toliko sprenevedanja recimo vodje Janševih oboževalcev Primca, ki je bil tudi glavni pobudnik akcije Za otroke gre, za begunske otroke pa ni namenil niti tople besede, kaj šele da bi prispevel toplo odejo, toliko nerazumljivosti, kot jo je namenil naš premier, da o predsedniku Pahorju niti ne govorimo, saj raje pomilosti nekdanjega tajkuna kot pa da bi podobno energijo usmeril v, recimo, Grad Snežnik, da bi ga spremenili v zavetišče.  Ne, o vsem te ne bom govoril.

Rekel bom le besedo o lepi, prečudoviti, prelestni, skrivnostni, oboževani maskoti VW Claudii Schiffer. DAS AUTO. Zanima me, če je v milijardno škodo vštet tudi honorar prelepi Claudii. Sprašujem pa se tudi, če je morda glamurni Claudii kaj nerodno ob VW aferi z diesli po svetu. Za trenutek se mi je zazdelo, da ji bodo zdaj ponudili sodelovanje na posebnih zabavnih snidenjih, ki jih bo Nemčija uprizorila v begunskih taboriščih (ali stavbah), kjer bo prekrasna Caludia sodelovala tako kot so nekoč ameriškim vojakom v Evropi in Aziji kazale svoje obline ameriške dive. Samo da bo tokrat Claudia dejala: Das Autobus.....

Kadar me Nemci razočarajo, me pa res temeljito. Le Claudia ostaja prelestna....ona me še ni razočarala...čeprav je takorekoč kopija BB... se vam ne zdi?

A hitro pozabljamo?

Sem počakal do izteka današnjega dne in skušal preveriti, če se bo kdo spomnil 11. septembra, ko sta padla dvojčka na Manhattnu.
Nihče se ni spomnil.
Nič na TV, nič v časopisih, nič na FB, nič na Twitterju itd. Sem prezrl? Mogoče sem.
Sem sedel danes s kolegi na kavi in niti slučajno se nismo spomnili na tisti grozljivi dan leta 2001. Pa smo sedeli več kot 3 ure. 14 let je minilo, ja, zdaj se ukvarjamo z begunci. Ki so posledica ameriške politike in prodajanja demokracije drugim, predvsem tistim, ki imajo nafto, cenejšo od lastne.

Morda bo kdo dejal, da se pač ne velja spomniti tistega 11/9, iz katerega so Američani tudi naredili marketinški boom in dovolili, da mnogi služijo na ta račun. Tudi to zlobno dejanje so Američani skomercializirali in politično izkoristili za prodajanje demokracije.
Pa ne bom o tem. Govorim le o posledicah. Tudi o slabem spominu. Nas vseh. Ni treba iz tega delati teatra, kot to počno Američani. Samo spomniti se je treba, kaj nam je vse to prineslo.
Da je marsikomu danes težko, je krivda tudi v prepričanju, da so rušitelji dvojčkov 'naredili prav'.
Žalosten sem.

Togi zakoni in togi policisti

Poslušal sem Svetovalni servis na Radiu Slovenija 1. Tema: začetek šolskega leta in skrb za naše malčke v rumenih ruticah. Vsako leto enako, policisti so bolj pozorni, civilna družba je angažirana, da postavi različne pomožne 'policiste'. Vse za skrb za našo mlado bodočnost. Lepo in prav, saj se še vedno dogaja preveč nesreč, v katerih so udeleženi naši najmlajši.
Telefon je bil odprt tudi za vprašanja in ena od poslušalk je vprašala približno takole: v okolici šole je prometni znak, ki omejuje hitrost na 30 km/h. Lepo in prav. Ali ta omejitev velja tudi ponoči, ko tam ni nobenih otrok, še ostalih pešcev ne? In 'bistroumni' policist odgovori: to je resda manjša pomanjklivost naše zakonodaje, drugje po svetu, recimo v Nemčiji, imajo podobne prometne znake, ki s posebnoim osvetljevanjem opozarjajo, da ponoči, recimo, ta omejitev ne velja. Pri nas tega še nimamo, je modroval policist v oddaji, in pribil:  zato je treba spoštovati omejitev, pa če je dan ali noč.
Res, sila 'bistroumna' odločitev. Nobene misli, da bi bilo morda treba spročiti pobudo za spremembo omejitve hitrosti na podoben način, kot je to v Nemčiji ali kaj podobnega.
Mimo šole, kjer opolnoči ni nobenega otroka, najbrž ta bistroumni policist postavi radar in te kaznuje, ker si vozil npr. 40 km/h.
Res hvala za tako reševanje prometnih problemov. Nobene prožnosti, nobene želje po spremembi togosti, ki vlada v naši cestni (in še kaki drugi) zakonodaji. Treba se je držati, kar piše in plačati kazen.
O čem pričajo vici o policajih?

Prijaznost nič ne stane

Z ženo sva se odločila, da greva preizkusit najboljšega pohanega piščanca na svetu in bližnji okolici. In sva šla. To je reklama in če je kaj dobro, je tudi pohvala dobra. Če je kaj slabo, pa prav tako. Torej sva šla v gostilno Pri Koširju v Tacnu. Imeniten piščanec, krasno pečen, okusno, še pridem. A ne le zaradi dobre hrane, ampak zaradi tega:
Piščanca dobite v tej gostilni na tri načine:
celega,
polovičko in
porcijo.

Seveda sva se odločila za porcijo, saj dva človeka najine rasti, ne zmažeta niti pol piščanca, kaj šele celega. "Kaj pa vsebuje porcija?", sem vprašal. "Bedro, zgornji del bedra in perutničko z delom prsnega kosa", je bil odgovor. "Hm", sem dejal, "midva z ženo bi oba eno porcijo, ampak ker sam nisem velik prijatelj rdečega mesa pri piščancu, vprašam, če je mogoče dobiti namesto zgornjega dela bedra ("kara batak", so rekli v bivši Jugi), še drugi kos prsnega dela." "Bom vprašala", je dejala simpatična kelnarca in kmalu prišla z novico, da mi bo ustreženo.Žena ni imela težav, saj ji je bedro (ali stegno, kot pravijo pri Koširju) bolj všeč.

In sva se najedla, spila pivo, zelerni čaj in še 2 kavi povrhu, vse skupaj pa je bilo 19€, kar tudi ni pretirano, če upoštevate, da sva imela tudi krompirjevo solato.

Večkrat sem se že srečal z gostilno, kjer tovrstne menjave kosov mesa niso bile ne zaželene ne možne. Pri Koširju v Tacnu te vrste neprijaznosti ne poznajo. Zato se jim zahvaljujem, ker so nama ne le postregli po najinih želhjah, zunaj uradnega jedilnika, ampak to storili z lepo mero prijaznosti.

Res, prijaznost nič ne stane. Se zaslužit' se da z njo, menijo pri Koširju.

Ni več političnih vicev

Morda se kdo ne bo strinjal z naslovom tega zapisa, saj je vse, kar počne Karel Erjavec en velik vic, ki pa nas ne nasmeje, saj prikazuje Slovenijo kot zelenjavno državo. Drugi se spet ne bodo strinjali morda, ker so šale, ki ji spušča predvsem na Twitterju Janez Janša, velika parodija na samega sebe in posledično tudi na Slovenijo. Tretji pa se morda ne bodo strinjali, saj Mladina in še kak danski humoristični časopis občasno objavi v Diareji ali čem podobnem dokaj umetelne metafore in asociacije na politično sceno trenutka, vendar v teh parodijah ni zajeta le politika.

Moja trditev se nanaša bolj na to, kar smo včasih počeli, ko smo se kolegi srečali o kavi, ob malici v podjetju ali na vrtu in si povedali kako šalo na račun politikov. Kar spomnite se "štosov" na Miloševoća, Kučana, Jelcina, še prej pa n. pr. na Špiljka, Ribičiča, Bijedića, Brandta, Thacherjevo, Kennedyja, Hruščova, še prej celo na Hitlerja, Mussolinija, Franca itd. Tovrstnih šal danes ni več ali pa so zelo redke, mnoge enostavno prenesene iz časov zgoraj omenjenih gospodov in tovarišev. Kako to? Moje skromno mnenje je, da to, kar počno sedanji politiki doma in po svetu, že zdavnaj ni več podlaga za smešenje, ker je prekleto res, kar počno in nam, navadnim državljanom, jemljejo svobodo in pravičnost na način, ki je prikrit, zakamufliran v Nobelove nagrade (Obama), Prešernove nagrade (Možina) in podobno. In temu se ne gre smejati.

Pisatelj in dramatik Avgust Strindberg je davno tega nekoč dejal: bojte se časov, ko si ljudje ne pripovedujejo več političnih vicev.

V Zvezdi

Z nekakšno tesnobo grem po ljubljanski Zvezdi. Zdi se mi, da se bo sidro dvignilo in me udarilo po hrbtu češ, si kaj naredil za nas, Primorce? Tole sidro stoji tukaj namesto kralja Aleksandra v čast priključlitve Primorske matični domovini, jaz pa nič. In začutim udarec po hrbtu. Ne, ni sidro, prijatelj je, ker mu nisem odgovarjal na klice: Živio, hej, živio, me slišiš? Ah, sem dejal, zamišljen sem, veš. Kaj pa te bega, me vpraša prijatelj. In mu povem, kako semi je zdelo, da se bo sidro dvignilo in me lopnilo po hrbtu, namesto tega pa si me lopnoil ti, sem še dejal. Smejala sva se in šla skupaj naprej. In nič se ni zgodilo, razen tistega lop! po hrbtu, saj veste.
Tik pred filharmonijo mi prijatelj še reče, no pa fejst bodi, se kaj vidiva, in gre po ozkem prehodu proti Ljubljanici. Jaz pa mimo Platane in še vedno nekako s strahom gledam proti sidru, a se na srečo ne zgodi nič  Vendar le razmišljam, ZAKAJ se mi je zdelo, da jih bom dobil po grbi. Kaj bi res moral kaj storiti za naše Primorce? Ali lahko storim kaj drugega? Ja, lahko, si rečem. In zakaj ne narediš nič? Zato, si sam odgovorim, ker se mi zdi, da sem edini, ki bi kaj storil, ostala karavana pa gre dalje.
Pes je zalajal.

Lajam naprej

Lajam naprej. Brez zamere.
Zapišem nekaj, kar potem čez čas preverim, ali takrat še mislim tako. Včasih se zgodi, da spremenim mnenje.

Zdaj trenutno sem razočaran nad slovenskimi eksperti za mednarodno pravo, ki so bili tako vzneseni nad vključitvijo predsednika sodišča v Haagu kot slovenskega arbitra. Besede modrosti so bile izrečene, najboljše, kar je Cerarjeva vlada storila do zdaj itd.

In veliki Abraham je odstopil. Ne da bi bilo posebej važno, zakaj je odstopil, se je precej znižala verodostojnost vznesenih ocenjevalcev. Moje mnenje je, da je Abraham odstopil zato, ker je uvidel (ko je najbrž pogledal v vse dokumente), da je Slovenija taka šalabajzerska država, da je nima smisla zastopati, saj zavozi vse, kar ji uspe slučajno dobrega storiti.

In večni minister Erjavec, ki je lahko katerikoli minister v katerikoli vladi, je bleknil  in naredil že toliko neumnosti, da bi moral izginiti iz slovenskega političnega prostora in se 'boriti' le za upokojenske 'pravice'. Tukaj mu gre izsiljevanje še najbolje od rok. Njegovo lajanje na VTV o arbitraži, ugodni za Slovence, je začelo propad tega dogovora.  Ob tem se spomnim velikega francoskega politika Charlesa-Maurica de Talleyrand-Périgorda, ki mu je uspelo biti minister tako pri Napoleonu kot pri njegovih nasprotnikih in ponovnih ustanoviteljih kraljevine Francije. Bog ne daj, da bi mu bil Erjavec podoben, najbrž niti ne ve, kdo je bil Talleyrand. Zamerim mu, Erjavcu namreč, da ne vidi, kakšno teslo je in kakšne neumnosti počne. Slovenija nima nobene zunanje politike, odkar je on na 'otroškem krmilu' zunanjega ministrstva.

Morda se bo moj dobri prijatelj spet oglasil in me ozmerjal, naj počnem raje kaj pametnega. Pa si samo zapisujem misli, ki me obdajajo ob propadanju naše stvarnosti.

Lajam naprej.