Na krivopeclja discovery

Da ne bo pomote: gre za jabolka, ne za TV program.
Pred časom, pravzaprav lani, sem poskusil zgodnjo sorto jabolj discovery, ki raste pri Francu v Logatcu. Imenitna jabolka, sočna, sladko-kisla in celo dobra za izdelavo marmelade. preizkušeno! In za posladek po kosilu, ko pečeš jabolčne krhlje skupaj z rozinami, nato pa jih oplemenitiš s smetano, rozinami in orehi (za lažji napredek sladkorne).
“Pa bi ti meni cepil tale tvoj discovery na mojega krivopeclja?”, sem vprašal Franca nekega dne. “Veš, da bi”, je odvrnil in danes, v nedeljo 17. aprila 2016, je prišel dopoldne v vetrovnem in oblačnem vremenu ter cepil krivopeclja z zgodnejšo sorto. “Bomo videli, če se bo prijelo”, je pripomnil Franc, “če ne bova ponovila avgusta.” No, zdaj držite fige, da mu uspe.
Takole je potekalo cepljenje:

Smeh v ljubljanski Drami

Režiser Valentiniade Eduard Miler in ravnatelj SNG Drame, Ljubljana Igor Samobor (klik na sliko za slike iz zaodrja po premieri)

Človek ni vedno zadovóljen ali zadovoljén. Tokrat sem bil 'oboje'. Zase moram reči, da se že dolgo nisem tako sproščeno zabaval v ljubljanski Drami - kje drugje sem se kajpak že velikokrat, le v Drami premalokrat. Imel sem občutek, da so se zabavali tudi ostali, prav posebej pa so se zabavali igralci. Naj omenim vse, saj jih ni bilo veliko, a so obvladovali svet tega sobotnega večera: Saša Pavček, Silva Čušin, Maja Končar, Janez Škof, Jurij Zrnec in Alojz Svete.

Valentiniada je zaporedje skečev, takorekoč 'stand-up' nastopov, ki med seboj niso povezani v neko zgodbo, vežejo jih le humor, satira in komičnost nasploh, ki jih vsebujejo monologi ali dialogi. V principu se več kot 2-3 ne pogovorajajo v vsej predstavi, zato so prizori podobni današnjemu načinu 'zabavanja publike', kajpak - kot že rečeno - v obliki 'stand-upa'. Žanina Mirčevska je priredila in izbrala besedila Karla Valentina (zato Valentiniada) ter jim dodala gledališko širino, da ne ostanejo na ravni kabareja, za kar so bili seveda napisani. Seveda bi ne bilo nič hudega, če bi oder ljubljanske Drame postal kabaret (to smo že videli), vendar je 'gledeališkost' tega prenosa postavila odnose med ljudmi na odru v sfero absurdnega, celo nad-realnega. Če bi odmislili komičnost vsakega posameznega besedila, ki veže igralce v predstavi, bi bila predstava še kako resna, celo groteskno grozljiva. S tem mislim, da je Valentin (in seveda Mirčevska) podzavestno začutil brezčasnost predstavljenih odnosov, konfliktov, mnenj in prepričevanj.

Povejmo, da je bil meni Karl Valentin popolnoma neznan to te predsatave, v gledališkem listu piše, da je bil razen v Nemčiji neznan v ostali Evropi. Ker pa je deloval v času prihajajočega in pozneje vladajočega nacizma, je imel snovi še preveč, zato ga je oblast tudi zapirala. Temelj njegovega nastopanja pa je bilo neskladje med lastno pojavo bebca, klovna, ki pa nas prepričuje, da vse ve. Ne bo na odmet, če omenim dogodek, ki se mu je zgodil v življenu že v času nacistične oblasti: na odru je stan Karl Valentin in dve svinji. "Ena svinja je Göring, druga pa Goebbels." In so ga zaprli, seveda. Bi se mu danes zgodilo kaj drugega, razen morda, da bi sodni prices trajal skoraj do zastaranja, ampak sovražnega govora pa bi bil tudi danes obtožen. Ko je Valentin prišel iz zapora, je na odru spet imel dve svinji in je dejal: "Zaradi teh dveh svinj so me zaprli." In je bil spet za zapahi.

Vedeti moramo, da je Karl Valentin deloval v skoraj povsem istem času kot Charlie Chaplin, a njegova komika izhaja bolj iz kabareta kot Chaplinova in se je na filmu izkazala zelo redko ali skoraj nikoli. Morda je tudi zato tako malo znan.

Predstava je torej kolaž izbora Valentinovih komičnih prizorov, ki so deloma tudi posodobljeni, aludirajo na današnjo Slovenijo, EU in Svet današnjega časa, a ti 'dodatki' so v resnici redki, saj so besedila resnično brezčasna.

Na koncu, a seveda ne za konec, pa povejmo, da so se igralci izkazali v svoji visoki profesionalnosti poklica, pa tudi veselja nad takim besedilom in igro. Režiser Eduard Miller je dal igralcem 'na voljo' možnost improviziranja, ki pa ga v resnici ni, daje le tak videz. Izvedba, torej igra, je tako vrhunska, da bi le enega med njimi težko postavil nad ostale. A naj mi bo dovoljeno, da omenim Jurija Zrneca, ki je brez besedila ustvaril prehod podobe od Riharda Tretjega do Ahila (ali Odiseja) v nekaj sekundah, a meni bo ostal v spominu za vedno.

Vzemite si čas in oglejte si predstavo, kjer vas bodo zabavali naši slovenski igralci. ne bo vam žal.

Obnova logaškega drevoreda

Obnova Napoleonovega drevoreda

april - junij 2016

Žled v 2014 in bolezen, ki je deloma posledično napadla 200 letne lipe v Napoleonovem drevoredu, je poškodovala več kot polovico 200 letnih in 30 letnih lip. (Eden glavnih krivcev je tudi zimsko soljenje ceste.) Slednje so v Logatcu v 80-ih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom strokovnjaka Franca Mihevca bile zasajene namesto tistih, ki so jih že takrat morali posekati. Precej jih bilo na 'zdravljenju', kar je uspešno izvajal omenjeni Franc Mihevc. Zdaj kaže - tako trdi stroka - da je bil žled leta 2014 precej katastrofalen, saj je nevarno tudi danes voziti po drevoredu in lahko se ugodi, da pade manjša veja na vozilo in poškoduje človeka na motorju ali kolesu in avtomobil ali avtobus. Pravijo, da bodo odstranili betonske plošče, ki so bile v drevoredu položene leta 1953. V teh letih so špranje zalivali z asfaltom, popravljali počene plošče tako ali drugače ter skrbeli z obrezovanjem dreves bolj ali manj uspešno. Nekateri dvomijo, da je bilo ptrebno posekati toliko dreves, predvsem imajo v mislih tiste, ki so bile stare 30 let. So bile res vse tako poškodovane ali bolne, da jih je bilo potrebno posekati?
Glejmo in opazujmo, kaj se bo zgodilo. Napoleonov drevored v Logatcu ni le naravni ampak tudi kulturni spomenik, ki ga je 'načela' sodobnost konec 20. stoletja. Zaradi nakupovalnega centra sta v preteklosti že padli dve lipi in skoraj uničili izgled drevoreda. Zato upamo, da se bo sedanja sanacija izvedla ne le strokovno glede rasti lip, ampak tudi v korist naravnega in kulturnega spomenika Napoleonov drevored.

Mar ni dovolj?

Janšev žaljivi ton in stil je dosegel in presegel dostojnost humanosti. Skrajni čas je, da tak politik in taka stranka, ki jo vodi, izgineta iz politike in družbe. Nacistična in skrajno desničarska nagnjenja Janše in njegovih podrepnikov so grožnja Človeštvu. Enako so boleča in neodpustljiva kot teroristčna dejanja, ki smo jim priča prav danes v Bruslju. Tudi Janšo in njegovo kliko bi bilo treba preganjati, prepovedati in ukiniti.

Slovenci, znebimo se tega mračnjaka! Delite ta zapis in poskusimo osvestiti ljudi, ki tega ne vidijo.

69

Tokrat številka pomeni moj leta od 19. marca dalje, seveda le do 19. marca 2017. Takrat nastopi sedmica – komemoracija! V resnici pa smo praznovali tri rojstne dneve: Slavkinega, Melitinega in mojega. Zmenili smo se, da se čez leto dobimo spet tukaj.
Razširjena družina se je zbrala v gostilni Pri Koširju v Tacnu in imeli smo se lepo, le porcije so bile velike. Prijazna kelnerca je prinesla kar nekaj metrov staniola, ker smo vsi nesli meso domov. Ostalo je precej kromprirja, le pijača je bila popita do konca.

 Zgornjo slikal jaz, spodnjo Melita

Liliom - kdo si ti?

Tina Vrbnjak in Aljaž Jovanović

Ferenca Molnarja ne poznam kot dramatika (do danes), poznal sem le njegove dečke iz Pavlove ulice in morda še po čem, kar mi zdaj ne pride na misel. Liliom je bila zame popolna novost, ne morem pa reči, da tudi presenečenje, saj - kot rečeno - pisatelja ne poznam kot dramatika.

Selma Spahić

Sarajevska režiserka Selma Spahić je posodobila Molnarjevo delo, oz. posodobila je okolje, v katerem se odvija ljubezenska zgodba med Liliomom in Juli, posodobljeno tako, da se zgodba ne odvija v lunaparku, ampak v modernem, današnjem disku, ki pa je seveda še vedno nekakšno predmestje, kot v originalnem lunaparku. Gre torej za marginalni del nekega mesta, kjer se prav tako odvija ljubezenska zgodba, kot na primer pri Velikem Gatsbyju, v razkošnem, a drugače dekadentnem okolju.
Kaj danes pomeni ta ljubezen za današnjega človeka? Očitno lunapark ne bi bil dovolj 'marginalen', zato je bil spremenjen v disko in klicar je spremenjen v DJ-a itd itd. Tako smo lahko Molnarjevo 'delo' laže sprejeli, saj odraža nam znano okolje (čeprav ga vsi seveda ne obiskujemo) in tako smo laže 'presenečeni' nad globoko ljubezensko zgodbo, ki se odvija  v njem. Ob tej zgodbi pa se vzporedno odvijajo še drugi odnosi, ki se v osnovno zgodbo vpletajo, in kažejo, kako se tudi v tej marginalni družbeni sferi odnosi razvijajo po 'družbenem receptu', v katerem pa je ljubezenska zgodba Liliom in Juli vendarle tragično drugačna. Ni sicer prepovedana ali družbeno kočljiva (sporna), ampak ima svojo težo, v kateri se odvijajo shakespearjanske globine. Molnar nam pač hoče povedati, da se tudi v obrobnem svetu odvijajo globoke travme in pristne ljubezenske zgodbe. Prav ljubezenska scena v ljubljanski postavitvi je nekaj najlepšega, kar sem videl do zdaj na odrskih deskah. Vredna je cele predstave. In prav nič bi me ne motilo, če bi se tako ljubezenski prizor kot vsa zgodba odvijala v Molnarjevem lunaparku. Še bolj bi se mi zdelo odmaknjeno in morda bi globina čustev, ki je temu okolju 'po pravilu' ne pripisujemo, prišla še bolj do izraza.
Molnarjevo delo nam torej odstira svet, ki ga mi, običaji smrtniki, mi ki  hodimo v teater, niti ne opazimo in ga nimamo za mar. Tudi tam se odvijajo globoke in poetične zgodbe. Ljubezen je doma povsod, tudi tam, kjer se odklanja begunskim otrokom sobivanje z vrstniki v 'krščanski' Sloveniji.
Zato je še upanje.

Naj odidem še sam?

Priznam, ne poznam dovolj 'situacije' v časopisni hiši DELO, ampak takrat, ko odhajajo najboljši novinarji, oz. ko jih odhajajo, se sam, kot bralec zamislim. Kdaj so se take stvari dogajale v preteklosti? Ko se je zamenjal režim in so novinarji iz prejšnjega režima ostali. V ozadju so 'novi' novinarji potisnili 'stare' na rob in jih pahnili ven. Da, tako se je dogajalo, odkar obstoja časopis oz. lastniki časopisnih hiš. Tudi Pulitzerjevi nagrajenci so bili potisnjeni v prepad. Tudi nerazumni (ali nevešči, vase zagledani) uredniki (kot npr. Marko Crnkovič) so odslovili ali preprosto počakali, da se je določeni novinar sam naveličal. Nato so ukinili celo časopis (Naši razgledi). Tudi ob prevzemu oblasti z desnice ali levice se je odražal odnos do novinarstva, oz. so se odražali novinarji sami. Menjavali so urednike, odhajali in prihajali so novi novinarji in uredniki ali se vračali stari - odvisno od situacije, kdaj so se spremembe dogajale. Spominjam se, da so ljudje, moji sovaščani, v času Janševe vlade odpovedovali DELO češ tako režimskega časopisa ne bomo brali. In so se naročili npr. na DNEVNIK. Ki je bil in ostaja 'levičarski' še danes. Pogojno rečeno, kajpak. Nisem slišal, da bi ljudje množično odpovedovali DNEVNIK. Samo DELO. Vrnili so se (so se res?) stari časi s Pahorjem, potem z Bratuškovo, potem s Cerarjem in zdelo se je, da DELO ponovno pridobiva na ugledu, saj so se nekateri novinarji vrnili, nekateri pa so prišli do besede, ko so bili v prejšnjem času potisnjeni v ozadje.

Ampak 'sredinski' Cerar je še vedno na oblasti, DELO je prevzel Stojan Petrič, Idrijčan,. iz Kolektorja, ki ni imel nikoli posebno 'dobrega' odnosa z novinarji, sam se ga spomnim, kakšne težave sem imel pri snemanju v njegovi tovarni, čeprav smo poročali o uspehu pri poslih z BMW ali Boschem. Novinarstva, poročanja, komentiranja Kolektorja ni maral. Sovražil ga je. Nekateri novinarji niso nikoli stopili v njegovo tovarno, v njegovo pisarno, do sodelavcev. S tem načinom le lastne odločenosti zdaj Petrič odstavlja in nastavlja novinarje in urednike v DELU. Lastnik. Sramota. DELO ni tovarna, v kateri izdeluješ asinhronske motorje za delovanje bor-mašin. Asinhroniziral pa je Petrič odnose v DELU.

Ne vem veliko, vsega sploh ne. Ampak če navedem samo dva primera novinarke in novinarja - oba poznam osebno zelo dobro - mi je "kolektorska asinhronost" jasna. Najprej gre za Marijana Zlobca, poznavalca in poročevalca z glasbenih odrov sveta, specialista za evrospko in svetovno opero, ki je odšel v pokoj in bil pripravljen za bagatelo objavljati še vedno svoje ocene in poročila s festivalskih in premiernih odrov Evrope, pa so ga zavrnili, da njegovega pisanja ne potrebujejo več. Bralci kajpak menimo drugače, ampak že omenjena asinhronost se na to ne ozira. Marijan piše na svojem blogu, kjer mu z veseljem sledim.Drugi primer pa je Polona Frelih, velika poznavalka ruskega, beloruskega in ukrajinskega življenja, kritiško razmišljujoča in 'predrzno' nasprotujoča neznanju in političnemu sprenevedanju (recimo Primca), ki se je odločila sama oditi z besedami, da je uredniška politka na DELU nevzdržna. Ni razložila, kakšna nevzdržnost jo pesti, ampak ji verjamem 'na besedo', da ne more v takem okolju več delati.

Odšli so tudi drugi, nekateri ustrezajo obstoječim lastnikom, asinhronosti in podobno. In še kar pišejo. Tudi dobro pišejo (Markeš, Rak, Jež, Tone Hočevar), za zdaj DELO še ne more brez njjih. Kako dolgo še? Kaj bo potem ostalo od DELA? Nekakšen klon Slovenskih novic morda?

Priznam, da se že počutim asinhrono. Naj navedem samo en podatek, kako DELO poroča danes. Poročali so o združenem protestu proti imigrantom v Šenčurju, niso pa poročali o srečanju profesorjev z učenci in celo o župniku, ki sta v protest proti tako nehumanemu sporočilu protesta proti imigrantom pripravila svoja shoda. V podporo pomoči imigrantom, kajpak. O tem do danes DELO ne poroča nič. Ima Petrič o tem sploh kako mnenje? Je to preslišano namenoma ali neprofesionalno? Odgovorni uredniki bi za tako napako morali odleteti. Sinhrono odleteti in ne asinhrono ostati.

Naj še ostanem naročnik DELA???