Cvetje v jeseni v izvedbi igralcev z Medvedjega Brda nad Logatcem

Fotogalerija predstave

 

Medvedje Brdo je letošnje poletje ponudilo občinstvu gledališko predstavo, kakršne Logatec že dolgo ni imel. Domača igralska skupina je s pomočjo vse okolice, bližnjih in daljnjih podjetnikov in prijateljev, predvsem pa z voljo domačih amaterskih igralcev izvedlo priredbo Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. Kljub temu, da smo bili ‘razvajeni’ zaradi filma, v katerem sta blestela Milena Zupančič in Polde Bibič ter uspešnega musicala z Nino Pušlar v glavni vlogi, se je predstava igralcev z Medvedjega Brda predstavila v zreli in prisrčni predstavitvi. Tudi gorenjščina je zvenela domače, prijetno, igralci pa, ki so jih ‘opremili’ z mikrofoni, niso imeli težav s pretihim govorom ali govorom vstran. Režiser, producent, prirejevalec in igralec Bogdan Žerjal je strpno in vešče gradil predstavo. Prizorišče je bilo takorekoč nad vasjo, v kotanji, ki je na eni strani ponujala prizorišče za igro, na drugi pa prostor za obiskovalce. Treba je povedati, da so kljub večernemu mrazu konec avgusta z odejami in izolacijskim kartonom poskrbeli, da je bilo prijetno pri  predstavi na prostem. Vreme jim je šlo na roko, vsaj do časa, ko pišem ta zapis. Če si boste ogledali foto galerijo predstave, boste opazili več prizorišč, postavljenih drugega poleg drugega. Z lučjo so ‘premikali’ prizore od vaške poti in osrednjega trga, do domače sobe in celo pokopališča. Glasba, ki jo je v živo igrala citrarka, je bila tista Urbana Kodra iz filma, ki jo že znamo prepevati na pamet. Maja Nagode kot Meta in Jože Gladek kot Janez (ki sta tudi v življenju par) sta bila prisrčna in pristna. Tudi ostali igralci so bili ustrezno izbrani in vódeni, tako da je predstava živela in se izpela v tragičnem koncu.
Slavospev ljubezni, ki ne pozna meja, se je že zdavnaj vselil v naša srca, Medvejci so ga le utrdili in nam zapustili imenitno predstavo, ki je še dolgo ne bomo pozabili.

Eurosong

Danes so me na radiu (ne boste verjeli, ampak jaz ga poslušam!) zasuli s predvajanjem zmagovite ukrajinske skladbe na Eurosongu, ki ga nisem spremljal, ker je predolg in me glasbeno gledano ne zanima. Verjamem, da je vsebina (pregon Tatarov s Krima) ganila populacijo gledalcev (ki so večinoma glasovali zanjo, tudi Slovenija ji je menda dala največ točk), ampak rad bi spoznal tistega, ki gre danes po tivolski promenadi in si požvižgava to pesem.

Sem namreč glasbeno popolnoma napačno izobražen (kaže), kajti zame ta skladba nima ničesar, kar bi si lahko zapomnil, razen morda dobro zvenečega glasu solistke, niti besede nisem razumel, kaj je pela in predvsem si nisem mogel zapomniti niti odlomka zapetega refrena.

Ja, res sem star. Jaz namreč še vedno mislim, da si moram pesem, ki mi je všeč (in ji dam največ točk zato!) vsaj po 3-5ih predvajanjih vsaj v kakem refrenu zapomniti. Pa si ne morem, pesem nima refrena, nekoč smo rekli, da je ‘kr neki’.

Občudujem tiste, ki ob taki pesmi uživajo. Vaše obzorje je res širše od mojega.

Obletnica osvoboditve Vrhnike in 75 let OF

Vrhnika, Cankarjev dom, 6. 5. 2016
Vehementna proslava z obilo glasne glasbe in populističnega nastopa Partizanskega pevskega zbor Pinko Tomažič iz Trsta z raznimi sodobnimi skupinami. Na dušo nostalgikom, glasbeno sicer precej revno, pomešane vse zvrsti od narodne, ponarodele do popevkarstva itd. In kot se rado zgodi pri takih proslavah, bila je predolga (2h 30min), najboljši del je bil govor Viktorja Žaklja, primerno kratek, izrečen napamet in bister, pronicljiv.

Ko gre čez mero

Ko gre čez mero, sem pač jezen. Zelo.
Gledam občasno kviz Taxi na SLO1 in na fenomenalnega Jožeta Robežnika imam vsaj dve pripombi, ki bi ga morali (po moje) odstaviti s tega voditeljskega položaja.
1. Jožek ne ve, da imamo v slovenščini izraz ‘vzdevek’ za ‘nickname’ in NE ‘nadimek’, strela božja Jožetova. Nadimak je hrvaška beseda in -ek namesto -ak ne naredi te besede prav nič slovenske. Jože, nauči se kaj!
2. Ko je zastavil vprašanje, kdo je oče filmske igralke Jane Fonda in globokoumni potniki niso imeli pojma, jim je hotel malo pomagati Jožek s svojim ‘znanjem’ in je pripomnil, da so morda gledali film Goli v sedlu (Easy rider), kjer naj bi igral oče Jane Fonda. Ni res, dragi Jožek, tam je res igral Fonda, vendar Peter, Henryjev sin, Janin brat, ampak to je zate, Jožek, že preveč.
Pravilno je dejal že davno veliki Ciceron: malo znanja je bolj nevarno kot neznanje. In, dragi Jožek, pojdi prodajat sadje na tržnico, morda se boš tam kaj naučil. TV Sloveniji pa v premislek, da angažirajo takega zaletavega in samovšečnega pozerja, da razsvetljuje že tako ali tako rahlo zmedene potnike v taxiju, ki veliko podatkov iz splošne izobrazbe ne vedo, Jožek pa k temu samo dodaja sliko svoje nevednosti.

Goreče med Stebri družbe

Logatec, 8. maj 2016

Zvečer je gorelo med Stebri družbe. Posebna instalacija, ki je vzpodbudila ustvarjalce, da so najprej zgradili lesen stolp in ga potem na vrhu zažgali. Ni pogorel ves, kot ne zgori vse naše naprezanje za boljši jutri. Tako sem razumel.

Na krivopeclja discovery

Da ne bo pomote: gre za jabolka, ne za TV program.
Pred časom, pravzaprav lani, sem poskusil zgodnjo sorto jabolj discovery, ki raste pri Francu v Logatcu. Imenitna jabolka, sočna, sladko-kisla in celo dobra za izdelavo marmelade. preizkušeno! In za posladek po kosilu, ko pečeš jabolčne krhlje skupaj z rozinami, nato pa jih oplemenitiš s smetano, rozinami in orehi (za lažji napredek sladkorne).
“Pa bi ti meni cepil tale tvoj discovery na mojega krivopeclja?”, sem vprašal Franca nekega dne. “Veš, da bi”, je odvrnil in danes, v nedeljo 17. aprila 2016, je prišel dopoldne v vetrovnem in oblačnem vremenu ter cepil krivopeclja z zgodnejšo sorto. “Bomo videli, če se bo prijelo”, je pripomnil Franc, “če ne bova ponovila avgusta.” No, zdaj držite fige, da mu uspe.
Takole je potekalo cepljenje:

Smeh v ljubljanski Drami

Režiser Valentiniade Eduard Miler in ravnatelj SNG Drame, Ljubljana Igor Samobor (klik na sliko za slike iz zaodrja po premieri)

Človek ni vedno zadovóljen ali zadovoljén. Tokrat sem bil 'oboje'. Zase moram reči, da se že dolgo nisem tako sproščeno zabaval v ljubljanski Drami - kje drugje sem se kajpak že velikokrat, le v Drami premalokrat. Imel sem občutek, da so se zabavali tudi ostali, prav posebej pa so se zabavali igralci. Naj omenim vse, saj jih ni bilo veliko, a so obvladovali svet tega sobotnega večera: Saša Pavček, Silva Čušin, Maja Končar, Janez Škof, Jurij Zrnec in Alojz Svete.

Valentiniada je zaporedje skečev, takorekoč 'stand-up' nastopov, ki med seboj niso povezani v neko zgodbo, vežejo jih le humor, satira in komičnost nasploh, ki jih vsebujejo monologi ali dialogi. V principu se več kot 2-3 ne pogovorajajo v vsej predstavi, zato so prizori podobni današnjemu načinu 'zabavanja publike', kajpak - kot že rečeno - v obliki 'stand-upa'. Žanina Mirčevska je priredila in izbrala besedila Karla Valentina (zato Valentiniada) ter jim dodala gledališko širino, da ne ostanejo na ravni kabareja, za kar so bili seveda napisani. Seveda bi ne bilo nič hudega, če bi oder ljubljanske Drame postal kabaret (to smo že videli), vendar je 'gledeališkost' tega prenosa postavila odnose med ljudmi na odru v sfero absurdnega, celo nad-realnega. Če bi odmislili komičnost vsakega posameznega besedila, ki veže igralce v predstavi, bi bila predstava še kako resna, celo groteskno grozljiva. S tem mislim, da je Valentin (in seveda Mirčevska) podzavestno začutil brezčasnost predstavljenih odnosov, konfliktov, mnenj in prepričevanj.

Povejmo, da je bil meni Karl Valentin popolnoma neznan to te predsatave, v gledališkem listu piše, da je bil razen v Nemčiji neznan v ostali Evropi. Ker pa je deloval v času prihajajočega in pozneje vladajočega nacizma, je imel snovi še preveč, zato ga je oblast tudi zapirala. Temelj njegovega nastopanja pa je bilo neskladje med lastno pojavo bebca, klovna, ki pa nas prepričuje, da vse ve. Ne bo na odmet, če omenim dogodek, ki se mu je zgodil v življenu že v času nacistične oblasti: na odru je stan Karl Valentin in dve svinji. "Ena svinja je Göring, druga pa Goebbels." In so ga zaprli, seveda. Bi se mu danes zgodilo kaj drugega, razen morda, da bi sodni prices trajal skoraj do zastaranja, ampak sovražnega govora pa bi bil tudi danes obtožen. Ko je Valentin prišel iz zapora, je na odru spet imel dve svinji in je dejal: "Zaradi teh dveh svinj so me zaprli." In je bil spet za zapahi.

Vedeti moramo, da je Karl Valentin deloval v skoraj povsem istem času kot Charlie Chaplin, a njegova komika izhaja bolj iz kabareta kot Chaplinova in se je na filmu izkazala zelo redko ali skoraj nikoli. Morda je tudi zato tako malo znan.

Predstava je torej kolaž izbora Valentinovih komičnih prizorov, ki so deloma tudi posodobljeni, aludirajo na današnjo Slovenijo, EU in Svet današnjega časa, a ti 'dodatki' so v resnici redki, saj so besedila resnično brezčasna.

Na koncu, a seveda ne za konec, pa povejmo, da so se igralci izkazali v svoji visoki profesionalnosti poklica, pa tudi veselja nad takim besedilom in igro. Režiser Eduard Miller je dal igralcem 'na voljo' možnost improviziranja, ki pa ga v resnici ni, daje le tak videz. Izvedba, torej igra, je tako vrhunska, da bi le enega med njimi težko postavil nad ostale. A naj mi bo dovoljeno, da omenim Jurija Zrneca, ki je brez besedila ustvaril prehod podobe od Riharda Tretjega do Ahila (ali Odiseja) v nekaj sekundah, a meni bo ostal v spominu za vedno.

Vzemite si čas in oglejte si predstavo, kjer vas bodo zabavali naši slovenski igralci. ne bo vam žal.