Če ne urednik ne pisec ne ločita spola pri svojilnih pridevnikih

Je potrebna kakšna razlaga? Napake se sewveda 'prikradejo', a v naslovu so toliko bolj opazne.

Potepanje

Potepanje po logaško oklici s fotoaparatom, iščoč barve. Klik na besedo Album, da si jih ogledate več.

Album

Cvetje v jeseni v izvedbi igralcev z Medvedjega Brda nad Logatcem

Fotogalerija predstave

 

Medvedje Brdo je letošnje poletje ponudilo občinstvu gledališko predstavo, kakršne Logatec že dolgo ni imel. Domača igralska skupina je s pomočjo vse okolice, bližnjih in daljnjih podjetnikov in prijateljev, predvsem pa z voljo domačih amaterskih igralcev izvedlo priredbo Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. Kljub temu, da smo bili ‘razvajeni’ zaradi filma, v katerem sta blestela Milena Zupančič in Polde Bibič ter uspešnega musicala z Nino Pušlar v glavni vlogi, se je predstava igralcev z Medvedjega Brda predstavila v zreli in prisrčni predstavitvi. Tudi gorenjščina je zvenela domače, prijetno, igralci pa, ki so jih ‘opremili’ z mikrofoni, niso imeli težav s pretihim govorom ali govorom vstran. Režiser, producent, prirejevalec in igralec Bogdan Žerjal je strpno in vešče gradil predstavo. Prizorišče je bilo takorekoč nad vasjo, v kotanji, ki je na eni strani ponujala prizorišče za igro, na drugi pa prostor za obiskovalce. Treba je povedati, da so kljub večernemu mrazu konec avgusta z odejami in izolacijskim kartonom poskrbeli, da je bilo prijetno pri  predstavi na prostem. Vreme jim je šlo na roko, vsaj do časa, ko pišem ta zapis. Če si boste ogledali foto galerijo predstave, boste opazili več prizorišč, postavljenih drugega poleg drugega. Z lučjo so ‘premikali’ prizore od vaške poti in osrednjega trga, do domače sobe in celo pokopališča. Glasba, ki jo je v živo igrala citrarka, je bila tista Urbana Kodra iz filma, ki jo že znamo prepevati na pamet. Maja Nagode kot Meta in Jože Gladek kot Janez (ki sta tudi v življenju par) sta bila prisrčna in pristna. Tudi ostali igralci so bili ustrezno izbrani in vódeni, tako da je predstava živela in se izpela v tragičnem koncu.
Slavospev ljubezni, ki ne pozna meja, se je že zdavnaj vselil v naša srca, Medvejci so ga le utrdili in nam zapustili imenitno predstavo, ki je še dolgo ne bomo pozabili.

Eurosong

Danes so me na radiu (ne boste verjeli, ampak jaz ga poslušam!) zasuli s predvajanjem zmagovite ukrajinske skladbe na Eurosongu, ki ga nisem spremljal, ker je predolg in me glasbeno gledano ne zanima. Verjamem, da je vsebina (pregon Tatarov s Krima) ganila populacijo gledalcev (ki so večinoma glasovali zanjo, tudi Slovenija ji je menda dala največ točk), ampak rad bi spoznal tistega, ki gre danes po tivolski promenadi in si požvižgava to pesem.

Sem namreč glasbeno popolnoma napačno izobražen (kaže), kajti zame ta skladba nima ničesar, kar bi si lahko zapomnil, razen morda dobro zvenečega glasu solistke, niti besede nisem razumel, kaj je pela in predvsem si nisem mogel zapomniti niti odlomka zapetega refrena.

Ja, res sem star. Jaz namreč še vedno mislim, da si moram pesem, ki mi je všeč (in ji dam največ točk zato!) vsaj po 3-5ih predvajanjih vsaj v kakem refrenu zapomniti. Pa si ne morem, pesem nima refrena, nekoč smo rekli, da je ‘kr neki’.

Občudujem tiste, ki ob taki pesmi uživajo. Vaše obzorje je res širše od mojega.

Obletnica osvoboditve Vrhnike in 75 let OF

Vrhnika, Cankarjev dom, 6. 5. 2016
Vehementna proslava z obilo glasne glasbe in populističnega nastopa Partizanskega pevskega zbor Pinko Tomažič iz Trsta z raznimi sodobnimi skupinami. Na dušo nostalgikom, glasbeno sicer precej revno, pomešane vse zvrsti od narodne, ponarodele do popevkarstva itd. In kot se rado zgodi pri takih proslavah, bila je predolga (2h 30min), najboljši del je bil govor Viktorja Žaklja, primerno kratek, izrečen napamet in bister, pronicljiv.

Ko gre čez mero

Ko gre čez mero, sem pač jezen. Zelo.
Gledam občasno kviz Taxi na SLO1 in na fenomenalnega Jožeta Robežnika imam vsaj dve pripombi, ki bi ga morali (po moje) odstaviti s tega voditeljskega položaja.
1. Jožek ne ve, da imamo v slovenščini izraz ‘vzdevek’ za ‘nickname’ in NE ‘nadimek’, strela božja Jožetova. Nadimak je hrvaška beseda in -ek namesto -ak ne naredi te besede prav nič slovenske. Jože, nauči se kaj!
2. Ko je zastavil vprašanje, kdo je oče filmske igralke Jane Fonda in globokoumni potniki niso imeli pojma, jim je hotel malo pomagati Jožek s svojim ‘znanjem’ in je pripomnil, da so morda gledali film Goli v sedlu (Easy rider), kjer naj bi igral oče Jane Fonda. Ni res, dragi Jožek, tam je res igral Fonda, vendar Peter, Henryjev sin, Janin brat, ampak to je zate, Jožek, že preveč.
Pravilno je dejal že davno veliki Ciceron: malo znanja je bolj nevarno kot neznanje. In, dragi Jožek, pojdi prodajat sadje na tržnico, morda se boš tam kaj naučil. TV Sloveniji pa v premislek, da angažirajo takega zaletavega in samovšečnega pozerja, da razsvetljuje že tako ali tako rahlo zmedene potnike v taxiju, ki veliko podatkov iz splošne izobrazbe ne vedo, Jožek pa k temu samo dodaja sliko svoje nevednosti.

Goreče med Stebri družbe

Logatec, 8. maj 2016

Zvečer je gorelo med Stebri družbe. Posebna instalacija, ki je vzpodbudila ustvarjalce, da so najprej zgradili lesen stolp in ga potem na vrhu zažgali. Ni pogorel ves, kot ne zgori vse naše naprezanje za boljši jutri. Tako sem razumel.

Na krivopeclja discovery

Da ne bo pomote: gre za jabolka, ne za TV program.
Pred časom, pravzaprav lani, sem poskusil zgodnjo sorto jabolj discovery, ki raste pri Francu v Logatcu. Imenitna jabolka, sočna, sladko-kisla in celo dobra za izdelavo marmelade. preizkušeno! In za posladek po kosilu, ko pečeš jabolčne krhlje skupaj z rozinami, nato pa jih oplemenitiš s smetano, rozinami in orehi (za lažji napredek sladkorne).
“Pa bi ti meni cepil tale tvoj discovery na mojega krivopeclja?”, sem vprašal Franca nekega dne. “Veš, da bi”, je odvrnil in danes, v nedeljo 17. aprila 2016, je prišel dopoldne v vetrovnem in oblačnem vremenu ter cepil krivopeclja z zgodnejšo sorto. “Bomo videli, če se bo prijelo”, je pripomnil Franc, “če ne bova ponovila avgusta.” No, zdaj držite fige, da mu uspe.
Takole je potekalo cepljenje:

Smeh v ljubljanski Drami

Režiser Valentiniade Eduard Miler in ravnatelj SNG Drame, Ljubljana Igor Samobor (klik na sliko za slike iz zaodrja po premieri)

Človek ni vedno zadovóljen ali zadovoljén. Tokrat sem bil 'oboje'. Zase moram reči, da se že dolgo nisem tako sproščeno zabaval v ljubljanski Drami - kje drugje sem se kajpak že velikokrat, le v Drami premalokrat. Imel sem občutek, da so se zabavali tudi ostali, prav posebej pa so se zabavali igralci. Naj omenim vse, saj jih ni bilo veliko, a so obvladovali svet tega sobotnega večera: Saša Pavček, Silva Čušin, Maja Končar, Janez Škof, Jurij Zrnec in Alojz Svete.

Valentiniada je zaporedje skečev, takorekoč 'stand-up' nastopov, ki med seboj niso povezani v neko zgodbo, vežejo jih le humor, satira in komičnost nasploh, ki jih vsebujejo monologi ali dialogi. V principu se več kot 2-3 ne pogovorajajo v vsej predstavi, zato so prizori podobni današnjemu načinu 'zabavanja publike', kajpak - kot že rečeno - v obliki 'stand-upa'. Žanina Mirčevska je priredila in izbrala besedila Karla Valentina (zato Valentiniada) ter jim dodala gledališko širino, da ne ostanejo na ravni kabareja, za kar so bili seveda napisani. Seveda bi ne bilo nič hudega, če bi oder ljubljanske Drame postal kabaret (to smo že videli), vendar je 'gledeališkost' tega prenosa postavila odnose med ljudmi na odru v sfero absurdnega, celo nad-realnega. Če bi odmislili komičnost vsakega posameznega besedila, ki veže igralce v predstavi, bi bila predstava še kako resna, celo groteskno grozljiva. S tem mislim, da je Valentin (in seveda Mirčevska) podzavestno začutil brezčasnost predstavljenih odnosov, konfliktov, mnenj in prepričevanj.

Povejmo, da je bil meni Karl Valentin popolnoma neznan to te predsatave, v gledališkem listu piše, da je bil razen v Nemčiji neznan v ostali Evropi. Ker pa je deloval v času prihajajočega in pozneje vladajočega nacizma, je imel snovi še preveč, zato ga je oblast tudi zapirala. Temelj njegovega nastopanja pa je bilo neskladje med lastno pojavo bebca, klovna, ki pa nas prepričuje, da vse ve. Ne bo na odmet, če omenim dogodek, ki se mu je zgodil v življenu že v času nacistične oblasti: na odru je stan Karl Valentin in dve svinji. "Ena svinja je Göring, druga pa Goebbels." In so ga zaprli, seveda. Bi se mu danes zgodilo kaj drugega, razen morda, da bi sodni prices trajal skoraj do zastaranja, ampak sovražnega govora pa bi bil tudi danes obtožen. Ko je Valentin prišel iz zapora, je na odru spet imel dve svinji in je dejal: "Zaradi teh dveh svinj so me zaprli." In je bil spet za zapahi.

Vedeti moramo, da je Karl Valentin deloval v skoraj povsem istem času kot Charlie Chaplin, a njegova komika izhaja bolj iz kabareta kot Chaplinova in se je na filmu izkazala zelo redko ali skoraj nikoli. Morda je tudi zato tako malo znan.

Predstava je torej kolaž izbora Valentinovih komičnih prizorov, ki so deloma tudi posodobljeni, aludirajo na današnjo Slovenijo, EU in Svet današnjega časa, a ti 'dodatki' so v resnici redki, saj so besedila resnično brezčasna.

Na koncu, a seveda ne za konec, pa povejmo, da so se igralci izkazali v svoji visoki profesionalnosti poklica, pa tudi veselja nad takim besedilom in igro. Režiser Eduard Miller je dal igralcem 'na voljo' možnost improviziranja, ki pa ga v resnici ni, daje le tak videz. Izvedba, torej igra, je tako vrhunska, da bi le enega med njimi težko postavil nad ostale. A naj mi bo dovoljeno, da omenim Jurija Zrneca, ki je brez besedila ustvaril prehod podobe od Riharda Tretjega do Ahila (ali Odiseja) v nekaj sekundah, a meni bo ostal v spominu za vedno.

Vzemite si čas in oglejte si predstavo, kjer vas bodo zabavali naši slovenski igralci. ne bo vam žal.

Obnova logaškega drevoreda

Obnova Napoleonovega drevoreda

april - junij 2016

Žled v 2014 in bolezen, ki je deloma posledično napadla 200 letne lipe v Napoleonovem drevoredu, je poškodovala več kot polovico 200 letnih in 30 letnih lip. (Eden glavnih krivcev je tudi zimsko soljenje ceste.) Slednje so v Logatcu v 80-ih letih prejšnjega stoletja pod vodstvom strokovnjaka Franca Mihevca bile zasajene namesto tistih, ki so jih že takrat morali posekati. Precej jih bilo na 'zdravljenju', kar je uspešno izvajal omenjeni Franc Mihevc. Zdaj kaže - tako trdi stroka - da je bil žled leta 2014 precej katastrofalen, saj je nevarno tudi danes voziti po drevoredu in lahko se ugodi, da pade manjša veja na vozilo in poškoduje človeka na motorju ali kolesu in avtomobil ali avtobus. Pravijo, da bodo odstranili betonske plošče, ki so bile v drevoredu položene leta 1953. V teh letih so špranje zalivali z asfaltom, popravljali počene plošče tako ali drugače ter skrbeli z obrezovanjem dreves bolj ali manj uspešno. Nekateri dvomijo, da je bilo ptrebno posekati toliko dreves, predvsem imajo v mislih tiste, ki so bile stare 30 let. So bile res vse tako poškodovane ali bolne, da jih je bilo potrebno posekati?
Glejmo in opazujmo, kaj se bo zgodilo. Napoleonov drevored v Logatcu ni le naravni ampak tudi kulturni spomenik, ki ga je 'načela' sodobnost konec 20. stoletja. Zaradi nakupovalnega centra sta v preteklosti že padli dve lipi in skoraj uničili izgled drevoreda. Zato upamo, da se bo sedanja sanacija izvedla ne le strokovno glede rasti lip, ampak tudi v korist naravnega in kulturnega spomenika Napoleonov drevored.

Mar ni dovolj?

Janšev žaljivi ton in stil je dosegel in presegel dostojnost humanosti. Skrajni čas je, da tak politik in taka stranka, ki jo vodi, izgineta iz politike in družbe. Nacistična in skrajno desničarska nagnjenja Janše in njegovih podrepnikov so grožnja Človeštvu. Enako so boleča in neodpustljiva kot teroristčna dejanja, ki smo jim priča prav danes v Bruslju. Tudi Janšo in njegovo kliko bi bilo treba preganjati, prepovedati in ukiniti.

Slovenci, znebimo se tega mračnjaka! Delite ta zapis in poskusimo osvestiti ljudi, ki tega ne vidijo.

69

Tokrat številka pomeni moj leta od 19. marca dalje, seveda le do 19. marca 2017. Takrat nastopi sedmica – komemoracija! V resnici pa smo praznovali tri rojstne dneve: Slavkinega, Melitinega in mojega. Zmenili smo se, da se čez leto dobimo spet tukaj.
Razširjena družina se je zbrala v gostilni Pri Koširju v Tacnu in imeli smo se lepo, le porcije so bile velike. Prijazna kelnerca je prinesla kar nekaj metrov staniola, ker smo vsi nesli meso domov. Ostalo je precej kromprirja, le pijača je bila popita do konca.

 Zgornjo slikal jaz, spodnjo Melita

Liliom - kdo si ti?

Tina Vrbnjak in Aljaž Jovanović

Ferenca Molnarja ne poznam kot dramatika (do danes), poznal sem le njegove dečke iz Pavlove ulice in morda še po čem, kar mi zdaj ne pride na misel. Liliom je bila zame popolna novost, ne morem pa reči, da tudi presenečenje, saj - kot rečeno - pisatelja ne poznam kot dramatika.

Selma Spahić

Sarajevska režiserka Selma Spahić je posodobila Molnarjevo delo, oz. posodobila je okolje, v katerem se odvija ljubezenska zgodba med Liliomom in Juli, posodobljeno tako, da se zgodba ne odvija v lunaparku, ampak v modernem, današnjem disku, ki pa je seveda še vedno nekakšno predmestje, kot v originalnem lunaparku. Gre torej za marginalni del nekega mesta, kjer se prav tako odvija ljubezenska zgodba, kot na primer pri Velikem Gatsbyju, v razkošnem, a drugače dekadentnem okolju.
Kaj danes pomeni ta ljubezen za današnjega človeka? Očitno lunapark ne bi bil dovolj 'marginalen', zato je bil spremenjen v disko in klicar je spremenjen v DJ-a itd itd. Tako smo lahko Molnarjevo 'delo' laže sprejeli, saj odraža nam znano okolje (čeprav ga vsi seveda ne obiskujemo) in tako smo laže 'presenečeni' nad globoko ljubezensko zgodbo, ki se odvija  v njem. Ob tej zgodbi pa se vzporedno odvijajo še drugi odnosi, ki se v osnovno zgodbo vpletajo, in kažejo, kako se tudi v tej marginalni družbeni sferi odnosi razvijajo po 'družbenem receptu', v katerem pa je ljubezenska zgodba Liliom in Juli vendarle tragično drugačna. Ni sicer prepovedana ali družbeno kočljiva (sporna), ampak ima svojo težo, v kateri se odvijajo shakespearjanske globine. Molnar nam pač hoče povedati, da se tudi v obrobnem svetu odvijajo globoke travme in pristne ljubezenske zgodbe. Prav ljubezenska scena v ljubljanski postavitvi je nekaj najlepšega, kar sem videl do zdaj na odrskih deskah. Vredna je cele predstave. In prav nič bi me ne motilo, če bi se tako ljubezenski prizor kot vsa zgodba odvijala v Molnarjevem lunaparku. Še bolj bi se mi zdelo odmaknjeno in morda bi globina čustev, ki je temu okolju 'po pravilu' ne pripisujemo, prišla še bolj do izraza.
Molnarjevo delo nam torej odstira svet, ki ga mi, običaji smrtniki, mi ki  hodimo v teater, niti ne opazimo in ga nimamo za mar. Tudi tam se odvijajo globoke in poetične zgodbe. Ljubezen je doma povsod, tudi tam, kjer se odklanja begunskim otrokom sobivanje z vrstniki v 'krščanski' Sloveniji.
Zato je še upanje.

Naj odidem še sam?

Priznam, ne poznam dovolj 'situacije' v časopisni hiši DELO, ampak takrat, ko odhajajo najboljši novinarji, oz. ko jih odhajajo, se sam, kot bralec zamislim. Kdaj so se take stvari dogajale v preteklosti? Ko se je zamenjal režim in so novinarji iz prejšnjega režima ostali. V ozadju so 'novi' novinarji potisnili 'stare' na rob in jih pahnili ven. Da, tako se je dogajalo, odkar obstoja časopis oz. lastniki časopisnih hiš. Tudi Pulitzerjevi nagrajenci so bili potisnjeni v prepad. Tudi nerazumni (ali nevešči, vase zagledani) uredniki (kot npr. Marko Crnkovič) so odslovili ali preprosto počakali, da se je določeni novinar sam naveličal. Nato so ukinili celo časopis (Naši razgledi). Tudi ob prevzemu oblasti z desnice ali levice se je odražal odnos do novinarstva, oz. so se odražali novinarji sami. Menjavali so urednike, odhajali in prihajali so novi novinarji in uredniki ali se vračali stari - odvisno od situacije, kdaj so se spremembe dogajale. Spominjam se, da so ljudje, moji sovaščani, v času Janševe vlade odpovedovali DELO češ tako režimskega časopisa ne bomo brali. In so se naročili npr. na DNEVNIK. Ki je bil in ostaja 'levičarski' še danes. Pogojno rečeno, kajpak. Nisem slišal, da bi ljudje množično odpovedovali DNEVNIK. Samo DELO. Vrnili so se (so se res?) stari časi s Pahorjem, potem z Bratuškovo, potem s Cerarjem in zdelo se je, da DELO ponovno pridobiva na ugledu, saj so se nekateri novinarji vrnili, nekateri pa so prišli do besede, ko so bili v prejšnjem času potisnjeni v ozadje.

Ampak 'sredinski' Cerar je še vedno na oblasti, DELO je prevzel Stojan Petrič, Idrijčan,. iz Kolektorja, ki ni imel nikoli posebno 'dobrega' odnosa z novinarji, sam se ga spomnim, kakšne težave sem imel pri snemanju v njegovi tovarni, čeprav smo poročali o uspehu pri poslih z BMW ali Boschem. Novinarstva, poročanja, komentiranja Kolektorja ni maral. Sovražil ga je. Nekateri novinarji niso nikoli stopili v njegovo tovarno, v njegovo pisarno, do sodelavcev. S tem načinom le lastne odločenosti zdaj Petrič odstavlja in nastavlja novinarje in urednike v DELU. Lastnik. Sramota. DELO ni tovarna, v kateri izdeluješ asinhronske motorje za delovanje bor-mašin. Asinhroniziral pa je Petrič odnose v DELU.

Ne vem veliko, vsega sploh ne. Ampak če navedem samo dva primera novinarke in novinarja - oba poznam osebno zelo dobro - mi je "kolektorska asinhronost" jasna. Najprej gre za Marijana Zlobca, poznavalca in poročevalca z glasbenih odrov sveta, specialista za evrospko in svetovno opero, ki je odšel v pokoj in bil pripravljen za bagatelo objavljati še vedno svoje ocene in poročila s festivalskih in premiernih odrov Evrope, pa so ga zavrnili, da njegovega pisanja ne potrebujejo več. Bralci kajpak menimo drugače, ampak že omenjena asinhronost se na to ne ozira. Marijan piše na svojem blogu, kjer mu z veseljem sledim.Drugi primer pa je Polona Frelih, velika poznavalka ruskega, beloruskega in ukrajinskega življenja, kritiško razmišljujoča in 'predrzno' nasprotujoča neznanju in političnemu sprenevedanju (recimo Primca), ki se je odločila sama oditi z besedami, da je uredniška politka na DELU nevzdržna. Ni razložila, kakšna nevzdržnost jo pesti, ampak ji verjamem 'na besedo', da ne more v takem okolju več delati.

Odšli so tudi drugi, nekateri ustrezajo obstoječim lastnikom, asinhronosti in podobno. In še kar pišejo. Tudi dobro pišejo (Markeš, Rak, Jež, Tone Hočevar), za zdaj DELO še ne more brez njjih. Kako dolgo še? Kaj bo potem ostalo od DELA? Nekakšen klon Slovenskih novic morda?

Priznam, da se že počutim asinhrono. Naj navedem samo en podatek, kako DELO poroča danes. Poročali so o združenem protestu proti imigrantom v Šenčurju, niso pa poročali o srečanju profesorjev z učenci in celo o župniku, ki sta v protest proti tako nehumanemu sporočilu protesta proti imigrantom pripravila svoja shoda. V podporo pomoči imigrantom, kajpak. O tem do danes DELO ne poroča nič. Ima Petrič o tem sploh kako mnenje? Je to preslišano namenoma ali neprofesionalno? Odgovorni uredniki bi za tako napako morali odleteti. Sinhrono odleteti in ne asinhrono ostati.

Naj še ostanem naročnik DELA???

Prešeren ni proslavljal

Kot sem nekje že namignil, sem rahlo neobjektiven predvsem zato, ker je Tone Prtljič moj prijatelj in sem bil tako zelo vesel, ker je končno tudi komedija dobila kategorizacijo v Prešernovi nagradi. Zatorej o nagrajencih v tem zapisu nič.
O proslavi pač. Mnenja si sledijo drugo za drugim, večina meni, da je Mare Bulc - režiser in avtor proslave - z 'razkritjem' ozadja o nastajanju proslave razkril politične pritiske zaradi 'nerazumevanja' njegovega koncepta, oz. zaradi vplivanja na izbor in podobo državne proslave.
Že tukaj se mi zastavlja pravo vprašanje: če je šlo pri Bulcu najprej za protest proti vtikanju politike v njegovo delo, zakaj se ni odločil odstopiti še preden je bilo izvedeno? Moja rahlo zlobna misel je, da si je najprej pustil relativno dobro plačati, pobrati denar, potem pa pošimfati in si pridobiti medijsko in siceršnjo pozornost.
Seveda se v celoti ne strinjam z komentiranjem prof. dr. Janeza Bogataja, da se iz državnih simbolov ne smemo delati norca. Seveda se s tem strinjam, vendar ali pomeni črnobela projekcija državnega grba norčevanje iz simbola države? Poglejte na splet in videli boste, da imajo vsa ministrstva v svojih notranjih straneh - predvsem pri oblikovanju dokumentov - povsod grb v črnobeli varianti. Poleg tega so bile vse podobe nagrajencev na platnu v dvorani stilno v č/b tehniki in bi seveda tudi grb v č/b tehniki prav nič ne iztopal kot blasfemičen.
Malo drugače se mi zdi z žičnato ograjo. Hm... seveda je lahko za 'aktualizacijo' današnjega časa bodeča žica tudi na odru. A se sprašujem: ali bi bila proslava res boljša, če bi žica obdajala prizorišče? Nisem prepričan. Najbrž imamo o tem vsi različna mnenja.
Malo 'drugače' se mi zdi z internacionalizacijo 7. kitice Prešernove vrstice v nekaj tujih jezikih. To zagotovo ni profanacija slovenske himne, kot so nekateri že napisali, kajti himna je besedilo 7. kitice v slovenskem jeziku s Premrlovo uglasbitvijo. Samo to je himna, vse ostalo je uglasbnitev Prešernove Zdravljice kot pesmi same. Vsečloveško ali vse-svetovno, torej globalno gre razumeti, da je režiser hotel pomen slovenske himne internacionalizirati prav s tem, da je 'naročil' uglasbitev 7. kitice v načinu raznih narodov in v izvedbi nacionalnega izraza. V tej ideji ni nič slabega, zamisel se mi zdi celo zelo dobra, a vendar - vedno je nekakšen vendar, mar ne? In to je, da so bile z glasbenega stališča te uglasbitve slabe, angleška ali ameriška - podrobno prisluhnite - je imela v celi pesmi le dva akorda! Kakšna neprimerna preprostost! Morda japonske izvedbe nisem dobro razumel, ali pa arabske inačice, vendar me nista prepričali o kakšni velečini Prešernovih vrzov, ki bi morali biti navdih tako, kot so bili Premrlu! Kot bi O, Vrba, srečna draga vas domača.... uglasbil in prepeval kak Fredi Miller ali Lady Gaga (čeprav slednja najbrž le ni dober primer).
Za konec pa še to. Proslava Prešernovega dne je bila turobna, kar je le moj prijatelj Tone Prtljič s sebi lastno iskrivostjo pretrgal, in skladba za violino in klavir Iva Petrića, ki je bila prav tako poživitev in dokaz zmogljivosti velikega skladatelja. 'Reklame' si je Mare Bulc torej naredil dovolj in če je bil to cilj, mu je uspelo. K temu dodajam le še mojo sicer nepreverjeno ugotovitev, da do zdaj še nobeden od režiserjev ni bil zadovoljen z izvedbo svojega videnja te proslave v prejšnjih letih. Tudi naročniki niso bili. Zato imamo vsako leto novega avtorja in režiserja. Ker se bo z drugim letom zamenjal tudi Upravni odbor Prešernovih nagrad, bomo dobili vse povsem na novo.
Kolikokrat že?

Ždrek ali Ubu po slovensko

Premiera Kralja Ubuja v ljubljanski Drami mi je posredovala snovi za razmišljanje, ki gotovo presegajo prostor tega mojega pogojno-imenovanega bloga. Pa vendar. Nekaj ugotovitev, ki sem jih po dveh dneh po premieri (ki je bila 30. januarja 2016) nekako 'uredil' in jih bom skušal čim bolj na kratko posredovati na tem mestu.
Alfred Jarry kot avtor 'spornega' besedila (tako so ga imenovali ob nastanku) je v slovenščino malo prevajan, njegove knjige manjkajo v knjigarnah, nekaj Kraljev Ubujev pa smo vendar že videli, od MGL do imenitne dijaške predstave na Gimnaziji Bežigrad, kjer sta - lahko rečem - blestela Aleš Valič, še dijak te gimnazije takrat kot ata Ubu, in Jasna Rupnik, danes Čuk (soproga Jožka Čuka, danes upokojena zdravnica in borka z zasvojenostjo mlade generacije) seveda tudi kot dijakinja 3. letnika Bežigrajske. Ta dijaška predstava je bila v režiji prof. Laha, ki je bil sicer imeniten slavist in mentor mladim dijakom. Seveda je imel ta bežigrajski Ubu za osnovo besedilo Jarryja. Zgražanja ni bilo.
Zakaj to omenjam? Zato ker v Kralju Ubuju v produkciji Drame ni niti enega stavka iz samega Jarryjevega besedila, niti besede, bi lahko rekli. Preberemo seveda lahko tudi v napovedi in gladališkem listu podatek, da je predstava nastala PO MOTIVIH Jarryjeve komedije, farse ali karkoli že je. Ti 'motivi' pa so nesporno v vseh razlagah, mnenjih in pojasnilih požrešnost, perverznost, izprijenost in podlost, kar bi sicer moral pisati z veliko začetnico, kajti vse osebe te farse poosebljajo te lastnosti.
In kaj zdaj lahko naredi režiser Lorenci iz besedila, ki ga ne uporabi? Milo rečeno vzdušje. In zakaj potem za to ni 'dobro' Jarryjevo besedilo? Zato, ker je situacija posodobljena na današnji, slovenski čas. Igralci omenjajo Cerarja, Janšo, Kučana, govorijo o žičnati ograji, tudi o begunski krizi, o nerazvitosti  občin in prevelikem številu le-teh, o osebnih in državnih nesmislih današnjega časa na Jarryjev način: torej perverzno, gnusno, kričavo in še kaj. Na odru masturbirajo, 'kavsajo' (naj mi bo oproščen ta izraz, ki ga v predstavi ni, je bolj prostaški), se ljubijo živalsko (joj, kaka žalitev za živali!), režejo dele telesa (islamska država?), se režijo kar tako v tri dni in naredijo nekaj, kar je za gledališčle - vsaj v mojih očeh - novost: povabijo gledalce iz dvorane, naj se jim pridružijo na odru v požrtiji, seksu, zmerjanju in v sem, kar smo do tedaj že videli na odru. Seveda je vse to v 'meri okusa', še vedno je to 'gledališče kot odsev življenja, ne življenje samo'.  In kar nekaj gledalcev je šlo na oder. Tudi Vasko Polič.  Tudi Jasna Rupnik-Čuk.
Nekateri na tako predstavo ne bodo šli. Jih zanima 'klasično' gledališče, ne poulično, ne commedia dell' arte, ne gledališče krutosti, ne čofotanje po Faustovski vodi itd. Drugi, med njimi sem tudi sam, pa sem šel prav zaradi tega, za kar drugi ne gredo. Mislim, da že dolgo nisem videl predstave v Drami, kjer bi ljudje med predstavo odhajali domov. To se je tu dogajalo, sicer ne veliko, saj so nekateri vztrajali (recimo Demeter Bitenc ali Slavko Pregl) do konca in še potem v zaodrju.
Dovolj. Pojdite, oglejte si predstavo in - če nič drugega - videli boste, kakšne imenitne igralce imamo. Jernej Šugman je imel tisoč obrazov in ravnanj, Nina Valič se je junaško soočila z vso absurdnostjo svojega položaja in obvladala odnos, Bojan Emeršič je bil Tito in Gadafi in pijanec iz Čapove Vesne obenem. Tudi ostali igralci so brezkompromisno pokazali vse tiso 'zasebno', kar smo mislili, da na oder ne sodi.
In mnogi bodo dejali, da na oder ne sodi podoba režiserja. A Lorenci je sebe postavil v velikem posterju kot akt, s prstom usmerjenim proti nam, češ ozrite se vase in ugotovite, da ste prav taki kot jaz, ki vam kažem svoje golo telo do poslednje dlake na njem. Taki ste tudi vi, pravi Lorenci. Zdi se mi, da ima prav.

Spet te reklame

Na reklame med TV sporedom se nikakor ne morem privaditi. Žena mi sicer pravi, reklama je v redu, grem medtem po čaj ali si pripravim kaj malega za pod zob. Pred leti si je tako šla nekaj pripraviti, je v temi na hodniku padla in tako nesrečno udarila z obema rokama ob ploščice, da si je poškodovala obe (!) roki. Od takrat nima več gotovosti v drži česarkoli in je nehala slikati. Nehala svoje življensko poslanstvo. Grenko je. Ne omenite ji tega nikoli, prosim.

Ampak mene reklame jezijo še zaradi nečesa drugega. Oziroma zaradi dveh razlogov.

• Reklem med predvajanjem filmskega sporeda KINO. Ta spored sem plačal, posebej plačal in zato nimajo tam reklame kaj iskati. TV Slovenija mi tudi med filmom nikoli ne ponuja reklam. Včasih med kakim delom nadaljevanke, sicer ne. Sem že pisal na POP TV, ki urejuje ta spored KINO, pa niti ne odogovorijo.To je za sodišče, si mislim, ampak ali naj jaz svoja sredstva namenjam nečemu, kar bi moral varuh človekovih pravic ali kdo drug urejati? Saj ga prek davkov plačujem zato, a ne ga. Nussdorfer? Primer: Viasat nima nobenih reklam med predvajanjem, jih ima po ali za predvajanim prispevkom. Ker Viasat plačam. Ampak POP TV, oz. PRO PLUS niti ne odgovori na moje pisanje.
• Razumem, da sem nad reklamami, ki prekinjajo filme na POP, Kanalu A itd, ne smem pritoževati, saj mi ponujajo celoten spored zastonj. Torej moram biti tiho, če me vmes posiljujejo z reklamami. Zdaj pa pride tisto: med enim filmom (90 min) se 4-5 krat pojavijo reklame in to vedno ene in iste. In pri naslednjem filmu spet eno in isto. Tisto Milićko, ki se priklanja in pravi, da imajo pri Rutarju (in pika) razprodajo, že skoraj sanjam. Da ne govorim o neki starki, ki reklamira nakupovalno kartico SPAR, je pa živ bog ne razume, kaj govori, ker tako momlja in se reži zraven, da je to resnično poden od podna nekega reklamiranja. In tu nimam nobene moči. - O ja, imam rešitev, ki se je včasih poslužujem. Posnamem na video ves film, potem pa si vzamem čas in odrežem vse reklame ven ter si film ogledam v celoti, pa še takrat, ko to meni 'paše' (Dipo kriminalno uporablja v reklami 'mi paše', kar je NAPAČNO SLOVENSKO!) 

Res nas poneumljajo z nenehnim ponavljanjem enih in istih reklam pri enem filmu v neskončnost. Ne vem, kaj storiti. Nimam več moči, da bi se s tem ubadal, ampak poneumljajo mene in nas vse.

Razmišljam, da bi si omislil pištolo. Ali pa vsaj obnovil znanje streljanja s fračo.