Iščemo nov lokal - 2

Do zdaj je naša skupina

obiskala štiri logaške lokale in prišla do naslednjih ugotovitev:

• (že povedano, napisano) BeeM nima obešalnikov, lokal preveč odmeva, premajhne mize
• Galija nima brezkofeinske kave, kar pa ni težava, saj eno navadno kavo le lahko spijem. Nima pa časopisov, saj ko koga čaka nekdo, ki je sam, si je lahko v Šubbaru prebral Dnevnik ali Slovenske novice. V celoti gledano pa je primeren, nima prehudega odmeva in ima separe, v katerega se nas šest mirno posede in pokramlja
• Kljukec je dobro založen s tortami, tudi časopise imajo, vendar je prostor zelo glasen, odmeva vsak najtišji pogovor. Mize so premajhne. Imajo pa brezkofeinsko kavo. Če pride malo več ljudi, nas šest nima kam sesti.
• Napoleon, povsem nova slaščičarna, nima obešalnikov. Ima pa dovolj velike mize. Če bo malo več ljudi, se nas šest spet ne bo imelo kam stlačiti. Je pa to svetel lokal s prijaznimi kelnercami. In ima brezkofeinsko.
• Naš trenutno zadnji lokal za kontrolo je Jan. V prostoru smo morali spet staklniti mizi, spet ni bilo obešalnikov, kava pa en najdražjih v Logatcu. Moja brezkofeinska 1,50€. Muzika sicer ni bil problem, problem pa so bili stoli, ki so brez naslonjal. Hm. Ni dovolj pozitivnih namigov za ta lokal.. 

Zdi se mi, da bo to zadnji lokal, ki ga bomo obiskali, jih je sicer še nekaj, ampak smo jih še pred obiskom odpisali. Zabavamo se in iščemo primeren kraj za naša srečanja.

Seveda pa ostaja varianta, ki je do zdaj še nismo spregovorili: kaj pa, če bi se dobivali en mesec v enem, drug mesec v drugem itd. Ampak najbrž ta predlog ne bo sprejet.
Bom obvestil, kaj smo se odločili.

SKB - Neprijazna banka

Upam, da si lahko ogledate račun, ki mi ga je poslala SKB. Označil sem, da gre za letno članarino in da je znesek 48€. Da, oseminštirideset evrov. Ni mi šlo v račun, kako to in sem se odpravil v banko SKB. Ker je v Logatcu ni, sem moral oditi na Vrhniko. Sicer prijazna uslužbenka me je sprejela in me vprašala, kaj želim. Informacijo, sem dejal, kako to, ,da je letna članartina za MasterCard 48€. Ugotovila sva, da nisem komitent SKB, ker mi je MasterCard ostal v posesti še iz časov, ko je Kompas ponujal prve kreditne kartice na jugoslovanskem polju. Uslužbenka mi je pojasnila, ker nisem komitent SKB, moram plačati 48€ članarine po novem. Zelo veliko je to, sem dejal, ona pa je pritrdila, da komitenti banke pač plačujejo 24€, za nas, ne-komitente pa je 100% višja članarina. "Imamo pa rešitev tudi za take, kot ste vi", je pristavila. "odprite račun pri nas, preusmerite pokojnino na ta račun, tako postanete naš komitent in boste plačali samo 24€ za MasterCard letne naročnine." A tako, sem ji odvrnil, vi me hočete prepričati, da zamenjam banko? Tako je, je dejala.

Kakšno poslovanje je to, dragi moj bralec? Z visoko ceno te hočejo prepričati, da zamenjaš banko? Kakšna primitivnost!

Dejal sem, da bi jaz lahko takrat, ko je SKB prevzela od Kompasa MasterCard, preposto to kartico odpovedal in vzel na svoji banki novo MasterCard. Iz nekakšne sentimentalnosti, ker sem imel lepe spomine na čas, ko je to kartico imel Kompas in vsa ta leta pri SKB ni bilo težav, sem jaz ostal 'zvest' SKB. Zdaj pa me ta banka odslavlja z dvojno članarino, oz. hoče me prevzeti od druge banke, da bi postal njen komitent.

Ne, spoštovana usluižbenka SKB, sem ji dejal, vračam vam kartico in z vami nočem imeti nobenega poslovanja več. Tako se ne pridobiva novih komitentov, SKB, razbojniška banka vam lahko rečem, tako se stranke izgublja.

Namesto da bi se ponašali z imetnikom MasterCard kartice, ki jo uporablja prek SKB, čeprav ni njihov komitent, me poniglavo vabi v svoje vrste, sicer pa mi zaračunava dvojno članarino.

Prav bi bilo, da čimveč ljudi izve za tak odnos do strank. Če nisi njihov komitent, si odvečen material, mi je bilo jasno povedano. Zame je od zdaj SKB odvečen material na slovenskem bančnem trgu.

Iščemo nov lokal

Šubi, ki nam je leta in leta dajal ‘zavetje’ v svojem sicer zelo preprostem, a mirnem lokalu, kjer so začeli prodajati sveče, nato pa se je Šubbar spremenil v prijetno zbirališče za tiste, ki nismo radi trpeli glasne glasbe iz SAZAS-ovih zvočnikov, raje smo pogledali za brhkimi dekleti, ki so stregla, si zapomnila vsa naša naročila in bila prijetni sogovornik tudi takrat, ko se je kdo od nas v lokalu pojavil sam. Od ‘vina s kotka’, ‘brezkofeinske s smetano’, ‘tako kot jo ima on’, ‘katerikoli čaj’ itd. itd. Vedno se bomo spomnili Tjaše, Mojce, Tine, Rosvite, Janje in še mnogih drugih, da ne naštevam vseh deklet, ki so se izmenjale in nam krasile marsikateri dopoldan. Mnogi so bili vajeni priti v Šubbar tudi popoldne, sam sem nekajkrat prišel na Tuborg odprto pivo, ki je res dobro. Poleg tega je, npr. Barči, vsako soboto tu kupovala sveče za grobove, kjer jih je prižgala po svoji navadi. Zdaj je Šubi prodal lokal sosednjemu lastniku slaščičarne, ki bo seveda ta lokal, ki je bil ‘družabna’ konkurenca vsem prejšnjim lastnikom, zaprl in ga gotovo spremenil v skladišče plastičnih zabojev za pivo ali vino ali coca colo.
In Franci, Matija, Anton, Ljubo, Ivo in jaz smo se odločili najti novi lokal za naša dopoldanska srečanja.
Naš prvi poskus je bil v četrtek, 10. decembra 2015, v BEEM-u. Takole smo sedeli.
Povzemam nekaj skupnih pripomb na BeeM: prijazna dekleta, ni kaj, udobni stoli, premajhne mize, ker pač radi sedimo skupaj, akustika je premočna, preveč odmeva, ker nas je šest govorilo, smo gotovo motili tudi sosede. Poleg tega pa nobenega obešanika, da bi odložili plašče. Cene malo dražje, a 10 centov res ni stvar, zaradi katere ne bi bili tu.
Gremo naprej. Berite. V ponedeljek bomo preizkusili nov lokal.

Bliža se novo leto

Bliža se novo leto

Ta sličica je bila posneta še poleti 2015 in danes je koča, bajta, hiša že prava razvalina. Nikogar ne moti, saj je samo ob poti na Sekirico, tja do nogometnega stadiona, ki ne bo nikoli zaživel (si mislim) in tik pod kmetijo, ki se širi s plastiko in neokusnim skednjem ali kozolcem, da je pogled na sicer nekoč prijetno smučišče za mlade smučarske upe vsekakor vznemirljivo. Čakam samo, da bodo tik pod skakalnice, ki so 90 ° bolj na desno, postavili ringelšpil in prodajali roza sladkorno peno, sedanji kmet izza vogala, nad to propadajočo kočo, pa bo morda pognal svojo živino tik ob kolovozu, da bodo ljubljanski otroci končno videli, iz česa se dela mesni del hamburgerja. Jasno, tisto pot, kolovoz, mora še kupiti, ampak to ni problem. Naš občina prodaja skoraj vse. Velika količina bal sena, ki krasi del plastificiranega dela 'njegove' Sekirice in leži tudi tik ob cesti ob rondoju pri črpalki MOL, je naprodaj in če imate doma kakšno farmo hrčkov ali drobnice, lahko to seno kupite. Lastnik bi seveda to seno lahko poklonil Rdečemu križu ali Karitas. Uf, ja, ampak takrat pa denarja ne bo, samo zapisali bodo, da je pomagal migrantom laže prečkati ožičeno slovensko-hrvaško mejo.
Ko bo padel sneg, se bodo  plastificirani deli Sekirice in te ruševine skrile pod belo opojnost in čakali bomo le še pomladi, da nam razkrije, kar smo si slabo zapomnili letošnjo zimo.
Oh, ti Alzheimer ti.

Nekaj nasvetov za boljše življenje

Pravijo, da moramo vsak dan pojesti jabolko in banano zaradi kalija. Pa
tudi pomarančo zaradi vitamina C. In obvezno spiti skodelico zelenega
čaja (brez sladkorja, da ne bi dobili sladkorne bolezni) za zmanjšanje
maščobe v krvi.

Vsak dan moramo popiti dva litra vode (in jo potem polulati,
kar podvoji cas, ki smo ga doslej preživeli na WC-ju).

Vsak dan moramo pojesti vsaj en actimel in en jogurt, da bi dobili vse
dobre bakterije, za katere nihče ne ve, kaj točno so, toda če si ne
priskrbiš vsaj milijona in pol teh bakterij, boš že videla vraga.

Vsak dan je treba vzeti en aspirin za zaščito pred infarktom in popiti
kozarec črnega vina, prav tako proti infarktu. Pa kozarec belega za
živčni sistem. In kozarec piva, ne vem več, zakaj. Če jih popiješ
hkrati, te lahko možganska kap, vendar se ne sekiraj, ker tega sploh ne
boš opazil-a.

Vsak dan je treba jesti balastne snovi. Mnogo, mnogo, ogromno balastnih
snovi, dokler se ne poserješ za celo vrečo.
Vsak dan 4 do 6 obrokov, lahkih, pri čemer ne smeš pozabiti, da moraš
vsak grižljaj stokrat prežvečiti. Samo za prehrano porabiš 5 ur.

In ja, seveda, po vsakem obroku si je treba umiti zobe, tudi po jabolku,
actimelu, banani, balastnih snoveh. In to vse dokler imaš zobe v ustih,
ne pozabi pa na zobno nitko, masažo dlesni in izpiranje z ustno vodico.
Dobro bi si bilo urediti kopalnico, mogoče postaviti vanjo cd
predvajalnik in televizijo, kajti glede na vodo, balastne snovi in zobe
boš v njej prezivel veliko, veliko časa.

Spati moras 8 ur, delati pa več kot 8, plus 5 za hrano, to je 21.
Ostanejo ti 3 ure, če ni prometnih zastojev. Po statistikah gledamo TV
povprečno 3 ure dnevno. Zdaj tega ne moremo več, ker moramo vsak dan
hoditi vsaj pol ure (nasvet: po 15 minutah se obrni, sicer iz pol ure
nastane cela ura).

Negovati je treba prijateljstva, ker so kot rastlinice in z njimi se je
treba ukvarjati vsak dan. Najbrž tudi takrat, ko greš na potovanje.

Med drugim moraš ostati informiran in brati najmanj dva dnevnika in nekaj
revij, da bi imel kritična stališča.

Seksati je treba vsak dan, pa brez rutine;
biti moraš inovativen, kreativen in znova osvajati. Za vse to potrebujes čas.
Da ne govorimo o tantričnem seksu.

Treba je imeti čas tudi za stik z naravo, pospravljanje, da
ne govorimo o tem, kaj vse je treba, če imaš domačo žival ali otroke.

Račun pokaže, da za vse to potrebuješ najmanj 29 ur. Edina možnost, ki
jo imaš, je, da delaš nekaj stvari istočasno, na primer:
prhaj se s hladno vodo in imej pri tem usta odprta, tako boš popil 2
litra vode. Medtem ko greš iz kopalnice z zobno ščetko v ustih,
istočasno seksaj (tantrično) s partnerjem in pospravljaj stanovanje.
Imaš eno roko prosto? Pokliči prijatelje! In sorodnike! Popij vino (po
pogovoru s sorodniki je to nujno).

Uuuuuuh!
Če imaš še dve prosti minuti, pošlji tole sporočilo prijateljem (nanje
je treba paziti kot na rastlinice), medtem ko ješ žlico medu, ki je zelo koristen.

Zdaj te pozdravljam, kajti med jabolkom, jogurtom, pivom, prvim litrom

vode in tretjim obrokom z dnevnim odmerkom balastnih snovi ne vem več,
kaj je še treba narediti, vendar moram nujno na WC.....Lp.

©Ljubo Mihelič

Bolj papeški kot papež smo samo mi lahko

Prijatelj mi je rekel: "Če je pa to res, pa ni čudno, da nam državo hudič jemlje."
Bom pojasnil.
'Moj' učiteljski oktet Pa kol'k'r tol'k' je dobil imenitno vabilo, da nastopi v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija 1 med 8. in 11. uro dopoldne. Sodelovali smo kot glasbeno ozadje zanimive in res dobre oddaje o zdravi prehrani, od zdravega zajtrka do malice, kosila in večerje, svoje domače izdelke so pokazale in nam ponudile logaške kmetije, o vsem tem so spregovorili mnogi, celo ministrica za zdravje. Nič ni bilo prisiljeno, vse je potekalo sproščeno, čeprav so bili kajpak vsi pogovori dogovorjeni in 'zminutirani', pa vendar je teklo vse sproščeno in prijazno. Posebna pohvala velja voditeljici Katji Tratnik, ki je suvereno vodila oddajo, z izbrano besedo in poznavanjem pa je imela 'glavno besedo' tudi Marija Merljak.
Ves ta opis je bil potreben zato, da bi ne dobili morda zmotnega občutka, da je bilo z oddajo kot tako po vsebini, izdelavi in predstavitvi kaj narobe. Ne. Narobe je bilo tole, kar sledi.

Ko je oktet povedal, katere 3 pesmi bo zapel med prenosom, je bilo najprej treba spored prilagoditi zahtevam 'morajo biti narodne, ljudske pesmi'. Razumljivo, saj take sodijo v oddajo o zdravi hrani in dobrem zajtrku, ki ga je najbrž marsikdo užival, ko je gledal oddajo na TV. Ko smo med tremi predlaganimi pesmimi navedli tudi Bajukovo priredbo ljudske Vinček, oj vinček moj, pa je prišlo do problema. Izvedeli smo, da  PRED 10. URO DOPOLDNE NE SME TV SLOVENIJA IZREČI NITI BESEDE O VINU, KAJ ŠELE DA BI PREPEVALI O NJEM!!! Ste slišali že kdaj kaj tako bedastega?  Kot poznam zakon o prepovedi TOČENJA alkoholnih pijač, je tam zapisano, da pred 10. uro dopoldne ne smejo lokali, benc. črpalke itd. točiti ali prodajati alkoholnih pijač. (Mercator, Tuš, Spar itd. jih seveda lahko!) Mislim pa, da nikjer v zakonu ne piše, da se VINO NE SME DO 10. URE DOPOLDNE NITI OMENJATI na javnem prostoru, v lokalu itd. Seveda smo prijaznima Katji in gospe Mariji ustregli in hoteli zapeti ljudsko DEČVA SRED JEZERA, kjer pa, glej ga šmenta!, v drugi kitici slovensko ljudstvo poje, da 'sem škorenjce za vince dajal'. In pesem je spet letela ven. Potem smo zapeli eno inkvizicijsko neoporečno ljudsko slovensko pesem. Obe voditeljici sta nas namreč prosili, naj tako naredimo, češ da imajo težave, če bi kdo le OMENIL. alkohol pred 10. uro zjutraj! Da so na TV že imeli take težave. Težko verjamem, če pa so jih imeli, me zanima, KATERI inšpektor je naložil kazen TV Slovenija, ker je kdo zapel, povedal, zrecitiral, zabrundal ali kako drugače omenil ALKOHOL. Kako so naši otroci zdaj varni pred nezaslišano drogo, ki bi jih do 10. ure lahko zasužnjila samo, če bi bila omenjena. Ob 10.30 bi seveda že lahko na Petrolovi črpalki kupili pivo in na TV Slovenija poslušali Slovenski oktet, ki bi zapel 'To sladko zlato vince'.

Od jutri nameravam gledati KATERIKOLI dopoldanski spored TV, posebej še TV Slovenija, in če zasledim samo NAMIG na alkohol v katerikoli oddaji, bom prijavil TV Slovenija ali katerokoli drugo TV inšpektorju in zahteval kazen, ki jo zaslužijo po zakonu.

Se opravičujem, če sem zašel malo preveč v ironijo, ampak takih neumnosti v glavah in na papirju naše države in njenih uradnikov je res preveč. Če je to boj proti alkoholiziranosti in skrb za zdravje naše mladine, da do 10. ure dopoldne ne smejo niti slišati, da je slovenski fant v narodni pesmi dvignil kupico rujnega vinca, potem - ja, potem se nam res slabo piše.

Ministrica za zdravje, Logatčanka Milojka Celarc Kolar, dajte premislite, a je to res način, kako vzgajamo našo mladino in ljudstvo!

Je res stavka policistov 'zgražanja' vredna?

Nekateri so ogorčeni, kako se je Cerar razjezil na stavko policistov, drugi mu dajejo prav, saj v kritičnih trenutkih, ko mora policija delovati za varnost državljanov in države, ni 'primerno' stavkati.

Moj pomislek, spoštovani predsednik vlade RS, je v tem: ste morda pomislili, da v Evropi ne stavkajo policisti zato, ker so ustrezno plačani? Se vam ne zdi, da je v vašem primeru vaše zgražanje nepremišljeno in brez ustrezne osnove?

Zdi se mi, da res povsod Slovenija kaže svojo nesposobnost. Tudi pri posameznikih.
Žalostno.

Fuzbal - slovenska sramota

Sicer nisem gledal tekme Slo-Ukr, amak glede na to, kakšni pocarji smo (tekma s Švico, groza v Lvovu itd) in gol je dal Cesar - obrambni igralec-, naši napadalci pa filozofirajo na igrišču in pred kamero pa še "primitivec" Katanec, nehajte s tisoči evrov podpirati to "združbo". Dajte denar za odbojko, sm. skakalce in mnoge posameznike, ki so nam v čast. Fuzbal je slovenska sramota.

...in potem sem šel na kavo

Zbegan sem, a urejenih misli.
Ne pričakujem, da bom dovolj jasen, a nikoli v življenju nisem bil 100 odstotno prepričan o nečem, dokler me ni empirika prepričala in utrdila v tem.

• Begunska problematika Evrope, sveta. "Kriva je Amerika, ki je zanetila vse te spopade in povzročila izvoz svoje demokracije in s tem začeli zmanjševati moč Evrope v svetovnem merilu, saj bodo staro celino migranti in begunci spremenili do obisti." To je moj kratek povzetek tega, kar se dogaja. Slovenija se obnaša nezrelo, neke 'dame' urejajo notranjo politiko in delež vojske, komik Erjavec pa priliva ogenj na nekaj, ko se mu niti približno ne sanja, za kaj gre. Ne vem, ne vidim izhoda. Smilijo se mi ljudje, ki hodijo z otroki v naročju kilometre daleč, smilijo pa se mi tudi ljudje, ki morajo v svoji soseski prenašati vse tegobe preseljevanja te množice ljudi, ki za sabo pušča smeti, nelagodje in strah pred novim navalom. Pozabili smo, da je ena od kmetic v bližini Brežič (se mi zdi) dejala, da ne more posaditi ničesar, saj ji vse sproti pohodijo, ker prač gre množica čez polje. 
• Nekaj vasi na Cerkljanskem do danes nima stika s svetom, nima telefona, nima interneta. Kako si rešujejo težave s hitro medicinsko pomočjo, si niti predstavljati ne znam, kako so 'informirani' o tem, kaj se dogaja po svetu in doma, pa si lahko samo mislim. In kaj smo naredili do zdaj? Objavili smo TV novico tem, a zgodi se nič. Se spominjam kmetice, ki je tam davnega leta 1982 li 83 dejala v vasi Volče, da je bila v Ljubljani zadnjič leta 1935. Kdaj smo bili mi zadnjič v vasi Volče? Leta 1982?
• Tednik Mladina je bila obsojena zaradi objave fotografij družine Goebbels in Grims. Morda neokusno, a zgovorno, k čemu vse se zatekajo 'ugledni' člani SDS. Interpretacija je kajpak dopustna in ta je zdaj kaznovana. Ko gledam predsednika SDS s sključeno držo (puklasto), me spominja na inkvizitorja. Interpretacija. Me boste za to obsodili? Mladina gre zdaj na Ustavno sodišče. Ne verjamem, da bodo uspeli. Čeprav je US sposobno velikih presenečenj.
• Držal sem se 'navodil', naj raje uporabim cvetje namesto sveč na grobove ob 1. novembru. Res, odnesel sem dve sveči, eno na grob svoje matere, drugo na grob svoje tašče, drugod sem položil nagelj. Pogled na pokopališča (bil sem na treh!) pa me o kaki spremembi ni prepričal. Rdeča plastika je večinoma 'gorela' v količini, kot smo je bili vajeni. Sem zgled? Komu pa? Vam, ki to berete? Dajte no, saj nam je vse skupaj vseeno. Komunalci imajo pač novembra več dela. S smetmi pa tako ali tako ne znamo ravnati, saj nekatere občine vozijo smeti tudi 200km daleč, lastno smetišče je namreč neustrezno, neurejeno, proti predpisom.
• In tako dalje. Drugič več. Že tole je predolgo. Lahko bi bilo vsaj četvero zapisov, na pa, da sem tole objavil skupaj, v enem. Tudi če ne boste vsega prebrali, se ne bo nič spremenilo, kot se ne bo, če boste prebrali dvakrat. Grem na kavo!

Zamah z rdečo svilo podloženega plašča

Pred tednom sem pisal na depresivno soboto, današnja je navidezno prav taka, a na srečo je moje razpoloženje drugačno. Boljše.
Povod za to je užitek, ki sem ga bil deležen ob začetku letošnjega jubilejnega 50. Bortštnikovega srečanja. Srečal sem kar nekaj starih prijateljev (tudi kakšna mlada se je znašla vmes!), padale so besede o užitkih, ki jih daruje gledališče, veselili smo se skupaj, da teater vztraja, čeprav so se zgrinjali že kar temačni oblaki nad njim. Pa ne le nad Borštnikom, na splošno. Tudi ko je tako 'zanimivo' objavljati in napolniti kakih 7 minut oddaje Preverjeno! s kritiko, koliko stane obutev za igralce v Faustu, saj vso predstavo čofotajo po vodi. Ja, kaj je pomembno in kje je 'treba preveriti', ali so bila sredstva porabljena transparentno. Ne, ne bom nakladal, kje jih porabljamo netransparentno, ne bom razglabljal, kakšni ljudje sedijo v novinarskih uredništvih in na birokratskih sedežih naše države, omenil bom le ša podatek, ki seveda ne sodi v ta zapis, a se ga ne morem znebiti: tropine oliv ob stiskanju oljčnega olja je naša država (ministrstvo za kmetijstvo?) uvrstila med okolju nevarne odpadke. Jaz bi uvrstil to naše ministrstvo med 'družbi nevarne odpadke'. A ti se še kar redijo na sredstvih davkoplačevalcev.

A nazaj k teatru. Otvoritvena predstava  v mariborskem gledališču je bila zanimiva, 'moderna', pravi odraz našega časa. Celotna predstava je zapustila vtis, nobeden od nastopajočih posebej, samo vsi 'skupaj'. To je namreč nekaj, kar je značilnost sodobnega teatra tako pri nas kot po svetu. Nekoč smo imeli zvezde-igralce, zaradi katerih smo hodili na predstave, danes imam zvezdo-predstavo, zaradi katere hodimo. Morda bi moral zapisati zvezdo-režiserja. Najbrž res. Priznam, da se iz preteklosti nikakor ne spomnim, kdo je režiral Hlapce ali Romea in Julijo v Drami, a spomnim se, da so bili imenitni Lojze Rozman, Stane Sever in Božo Šprajc ter Boris Cavazza. Kaj pa danes? Danes se pominjam Pandurjevega Fausta ali Lorencijeve Ilijade. In to mi bo ostalo v spominu, ne pa Igor Samobor ali Marko Mandić.
Pa mi je nekako žal za tistimi časi, ko smo si bolj zapomnili 'igro' kot igro (predstavo). Ne zamerit. Mislim, da vendar ne zvenim preveč zastarelo, če rečem, da imamo imenitne igralke in igralce (samo poglejte seznam lastnikov Borštnikovega prstana!), slavimo pa predstavo, postavitev, režijo itd.
Pogrešam velik zamah z rdečo svilo podloženega plašča, ki ga je zavihtel Dare Ulaga v Prekrščevalcih pred mnooooogimi leti!

Črna mati zemla

Melanholična sobota, lahko rečem. Zunaj pusto, sivo, brez jesenskih barv, brez slane. Torej tudi vijoličaste ni. Tok zavesti. Teče, a zelo počasi.
Ste z mano?
Se vam še ljubi brati?
Tistim, ki se še da, povem naslednje:
če bi danes moral kaj ustvariti, bi bilo to zelo zanič.  Zdi se mi, da misel ne steče niti za navaden šepav korak. Čeprav me še vedno boli kolenao, se trudim, da bi 'stekel', a ne gre. Takele sobote so za depresivne kot nalašč za samomor. Joj, nikogar ne nagovarjam, a če bo svetovna statistika pokazala, da je 10. oktobra 2015 bilo več samomorov kot običajno, bom razumel. Ne vsakega samomora posebej, ampak statistiko.
Pa kam me vleče to razmišljanje?
Saj vem. Zdajle boste nehali brati. Misel mi ne seže ne visoko, ne globoko. Počutim se tako, da bi lahko spremljal edino nogomet. Ja, tako razpoloženje je kot nalašč, da gledam kako fuzbalsko preganjanje. Pa ga ni na nobenem sporedu. (Včerajšnje tekme Slovenija:Litva pa tako ali tako nisem gledal, ker za našo reprezentanco ne navijam več. Za take pocarje in takega primitivca selektorja pač nimam besed. Amen.)

Ah, rešitev! Sin mi je iz knjižnice prinesel knjigo hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka Črna mati zemla. (Ne, nisem naredil napake, res je naslov 'zemla', zakaj, povem, ko preberem)
Menda se Hrvati pripravljajo posneti film po njej. Zato jo je treba najprej prebrati.
In kot nalašč: roman se začenja s podatkom, da je bilo v Medžimurju leta 1991 zabeleženo veliko povečanje samomorov.
Zakaj nalašč? Ker sem danes čutil to depresivno, temačno vzdušje.
Grem brat.

70 let Big banda RTV Slovenija p. v. Tadeja Tomšiča

Klub Cankarjevega doma torek, 29. september 2015

Najstareši neprekinjeno delujoči big band v Evropi, slovenski Big band RTV Slovenija je pripravil ob svoji 70 letnici poseben koncert, ki ga je poimenoval Authorized. Zaigrali so nam skladbe, ki so jih za svoj orkester napisali nekateri njegovi člani in tudi aranžirali so te skladbe člani orkestra, med drugim tudi Jože Privšek.
Resda se mnogi evropski orkestri lahko ponašajo s tovrstnim navdušenjem, da predstavljajo skladbe svojih članov, trdim pa, da uživanje v igranju tovrstnih skladb ni vedno primer, v slovenskem pač je.

Skladbe so bile raznovrstne z več ali manj inovativnosti, bile so največ v funky razpoloženju, zato je na primer Privškova priredba skladbe Primoža Grašiča izstopala po svoji polnosti in imenitni instrumentalizaciji.

Prav vsi člani orkestra so se izkazali kot solisti, od najmlajših do najstarejših, seveda po stažu. Po letih so vsi, prav vsi, pravi mladeniči z znanjem in inovativnostjo, ki sta lahko zgled podobnim in enakim bandom po domovini in tujini. Tudi aranžerji, Od Aleša Avblja do Matjaža Mikuletiča so 'mački' kar se tiče poznavanja zvena instrumentov, ki v velikem orkestru pomenijo vse: zven, intonacijo in 'swing'.

Vsekakor bi veljalo to 70 letnico prav s tem sporedom predstaviti še kje, saj je bilo sila zanimivo, da se nas je obiskovalcev nabralo za poln klub in morda razen ene skladbe nihče ni poznal ostalih kompozicij. To pomeni, da smo prišli poskušat častitljiv orkester, zrel big band z izjemno izrazno močjo in prepričljivostjo, ki ne uspeva z evergreeni ali s ponavljanjem ustaljenih vzorcev.

Verjamem, da to razumejo tudi v Cankarjevem domu in da bodo temu edinstvenemu orkestru ponudli stalno mesto za lastno muziciranje in (po)ustvarjanje glasbe.

Fantje, srečno!

Nekaj čisto drugega

Verjamem, da ste mislili, kako bom napisal nekaj bistroumnega o begunski krizi.
Ha!
Ušteli ste se. Toliko bistroumnosti, kot smo je lahko našteli v teh dneh od uradnih in neuradnih 'ljudi', toliko strpnosti in nestrpnosti, kot je ne morete srečati skoraj na nobenem drugem forumu, toliko sprenevedanja recimo vodje Janševih oboževalcev Primca, ki je bil tudi glavni pobudnik akcije Za otroke gre, za begunske otroke pa ni namenil niti tople besede, kaj šele da bi prispevel toplo odejo, toliko nerazumljivosti, kot jo je namenil naš premier, da o predsedniku Pahorju niti ne govorimo, saj raje pomilosti nekdanjega tajkuna kot pa da bi podobno energijo usmeril v, recimo, Grad Snežnik, da bi ga spremenili v zavetišče.  Ne, o vsem te ne bom govoril.

Rekel bom le besedo o lepi, prečudoviti, prelestni, skrivnostni, oboževani maskoti VW Claudii Schiffer. DAS AUTO. Zanima me, če je v milijardno škodo vštet tudi honorar prelepi Claudii. Sprašujem pa se tudi, če je morda glamurni Claudii kaj nerodno ob VW aferi z diesli po svetu. Za trenutek se mi je zazdelo, da ji bodo zdaj ponudili sodelovanje na posebnih zabavnih snidenjih, ki jih bo Nemčija uprizorila v begunskih taboriščih (ali stavbah), kjer bo prekrasna Caludia sodelovala tako kot so nekoč ameriškim vojakom v Evropi in Aziji kazale svoje obline ameriške dive. Samo da bo tokrat Claudia dejala: Das Autobus.....

Kadar me Nemci razočarajo, me pa res temeljito. Le Claudia ostaja prelestna....ona me še ni razočarala...čeprav je takorekoč kopija BB... se vam ne zdi?

A hitro pozabljamo?

Sem počakal do izteka današnjega dne in skušal preveriti, če se bo kdo spomnil 11. septembra, ko sta padla dvojčka na Manhattnu.
Nihče se ni spomnil.
Nič na TV, nič v časopisih, nič na FB, nič na Twitterju itd. Sem prezrl? Mogoče sem.
Sem sedel danes s kolegi na kavi in niti slučajno se nismo spomnili na tisti grozljivi dan leta 2001. Pa smo sedeli več kot 3 ure. 14 let je minilo, ja, zdaj se ukvarjamo z begunci. Ki so posledica ameriške politike in prodajanja demokracije drugim, predvsem tistim, ki imajo nafto, cenejšo od lastne.

Morda bo kdo dejal, da se pač ne velja spomniti tistega 11/9, iz katerega so Američani tudi naredili marketinški boom in dovolili, da mnogi služijo na ta račun. Tudi to zlobno dejanje so Američani skomercializirali in politično izkoristili za prodajanje demokracije.
Pa ne bom o tem. Govorim le o posledicah. Tudi o slabem spominu. Nas vseh. Ni treba iz tega delati teatra, kot to počno Američani. Samo spomniti se je treba, kaj nam je vse to prineslo.
Da je marsikomu danes težko, je krivda tudi v prepričanju, da so rušitelji dvojčkov 'naredili prav'.
Žalosten sem.

Togi zakoni in togi policisti

Poslušal sem Svetovalni servis na Radiu Slovenija 1. Tema: začetek šolskega leta in skrb za naše malčke v rumenih ruticah. Vsako leto enako, policisti so bolj pozorni, civilna družba je angažirana, da postavi različne pomožne 'policiste'. Vse za skrb za našo mlado bodočnost. Lepo in prav, saj se še vedno dogaja preveč nesreč, v katerih so udeleženi naši najmlajši.
Telefon je bil odprt tudi za vprašanja in ena od poslušalk je vprašala približno takole: v okolici šole je prometni znak, ki omejuje hitrost na 30 km/h. Lepo in prav. Ali ta omejitev velja tudi ponoči, ko tam ni nobenih otrok, še ostalih pešcev ne? In 'bistroumni' policist odgovori: to je resda manjša pomanjklivost naše zakonodaje, drugje po svetu, recimo v Nemčiji, imajo podobne prometne znake, ki s posebnoim osvetljevanjem opozarjajo, da ponoči, recimo, ta omejitev ne velja. Pri nas tega še nimamo, je modroval policist v oddaji, in pribil:  zato je treba spoštovati omejitev, pa če je dan ali noč.
Res, sila 'bistroumna' odločitev. Nobene misli, da bi bilo morda treba spročiti pobudo za spremembo omejitve hitrosti na podoben način, kot je to v Nemčiji ali kaj podobnega.
Mimo šole, kjer opolnoči ni nobenega otroka, najbrž ta bistroumni policist postavi radar in te kaznuje, ker si vozil npr. 40 km/h.
Res hvala za tako reševanje prometnih problemov. Nobene prožnosti, nobene želje po spremembi togosti, ki vlada v naši cestni (in še kaki drugi) zakonodaji. Treba se je držati, kar piše in plačati kazen.
O čem pričajo vici o policajih?

Prijaznost nič ne stane

Z ženo sva se odločila, da greva preizkusit najboljšega pohanega piščanca na svetu in bližnji okolici. In sva šla. To je reklama in če je kaj dobro, je tudi pohvala dobra. Če je kaj slabo, pa prav tako. Torej sva šla v gostilno Pri Koširju v Tacnu. Imeniten piščanec, krasno pečen, okusno, še pridem. A ne le zaradi dobre hrane, ampak zaradi tega:
Piščanca dobite v tej gostilni na tri načine:
celega,
polovičko in
porcijo.

Seveda sva se odločila za porcijo, saj dva človeka najine rasti, ne zmažeta niti pol piščanca, kaj šele celega. "Kaj pa vsebuje porcija?", sem vprašal. "Bedro, zgornji del bedra in perutničko z delom prsnega kosa", je bil odgovor. "Hm", sem dejal, "midva z ženo bi oba eno porcijo, ampak ker sam nisem velik prijatelj rdečega mesa pri piščancu, vprašam, če je mogoče dobiti namesto zgornjega dela bedra ("kara batak", so rekli v bivši Jugi), še drugi kos prsnega dela." "Bom vprašala", je dejala simpatična kelnarca in kmalu prišla z novico, da mi bo ustreženo.Žena ni imela težav, saj ji je bedro (ali stegno, kot pravijo pri Koširju) bolj všeč.

In sva se najedla, spila pivo, zelerni čaj in še 2 kavi povrhu, vse skupaj pa je bilo 19€, kar tudi ni pretirano, če upoštevate, da sva imela tudi krompirjevo solato.

Večkrat sem se že srečal z gostilno, kjer tovrstne menjave kosov mesa niso bile ne zaželene ne možne. Pri Koširju v Tacnu te vrste neprijaznosti ne poznajo. Zato se jim zahvaljujem, ker so nama ne le postregli po najinih želhjah, zunaj uradnega jedilnika, ampak to storili z lepo mero prijaznosti.

Res, prijaznost nič ne stane. Se zaslužit' se da z njo, menijo pri Koširju.

Ni več političnih vicev

Morda se kdo ne bo strinjal z naslovom tega zapisa, saj je vse, kar počne Karel Erjavec en velik vic, ki pa nas ne nasmeje, saj prikazuje Slovenijo kot zelenjavno državo. Drugi se spet ne bodo strinjali morda, ker so šale, ki ji spušča predvsem na Twitterju Janez Janša, velika parodija na samega sebe in posledično tudi na Slovenijo. Tretji pa se morda ne bodo strinjali, saj Mladina in še kak danski humoristični časopis občasno objavi v Diareji ali čem podobnem dokaj umetelne metafore in asociacije na politično sceno trenutka, vendar v teh parodijah ni zajeta le politika.

Moja trditev se nanaša bolj na to, kar smo včasih počeli, ko smo se kolegi srečali o kavi, ob malici v podjetju ali na vrtu in si povedali kako šalo na račun politikov. Kar spomnite se "štosov" na Miloševoća, Kučana, Jelcina, še prej pa n. pr. na Špiljka, Ribičiča, Bijedića, Brandta, Thacherjevo, Kennedyja, Hruščova, še prej celo na Hitlerja, Mussolinija, Franca itd. Tovrstnih šal danes ni več ali pa so zelo redke, mnoge enostavno prenesene iz časov zgoraj omenjenih gospodov in tovarišev. Kako to? Moje skromno mnenje je, da to, kar počno sedanji politiki doma in po svetu, že zdavnaj ni več podlaga za smešenje, ker je prekleto res, kar počno in nam, navadnim državljanom, jemljejo svobodo in pravičnost na način, ki je prikrit, zakamufliran v Nobelove nagrade (Obama), Prešernove nagrade (Možina) in podobno. In temu se ne gre smejati.

Pisatelj in dramatik Avgust Strindberg je davno tega nekoč dejal: bojte se časov, ko si ljudje ne pripovedujejo več političnih vicev.

V Zvezdi

Z nekakšno tesnobo grem po ljubljanski Zvezdi. Zdi se mi, da se bo sidro dvignilo in me udarilo po hrbtu češ, si kaj naredil za nas, Primorce? Tole sidro stoji tukaj namesto kralja Aleksandra v čast priključlitve Primorske matični domovini, jaz pa nič. In začutim udarec po hrbtu. Ne, ni sidro, prijatelj je, ker mu nisem odgovarjal na klice: Živio, hej, živio, me slišiš? Ah, sem dejal, zamišljen sem, veš. Kaj pa te bega, me vpraša prijatelj. In mu povem, kako semi je zdelo, da se bo sidro dvignilo in me lopnilo po hrbtu, namesto tega pa si me lopnoil ti, sem še dejal. Smejala sva se in šla skupaj naprej. In nič se ni zgodilo, razen tistega lop! po hrbtu, saj veste.
Tik pred filharmonijo mi prijatelj še reče, no pa fejst bodi, se kaj vidiva, in gre po ozkem prehodu proti Ljubljanici. Jaz pa mimo Platane in še vedno nekako s strahom gledam proti sidru, a se na srečo ne zgodi nič  Vendar le razmišljam, ZAKAJ se mi je zdelo, da jih bom dobil po grbi. Kaj bi res moral kaj storiti za naše Primorce? Ali lahko storim kaj drugega? Ja, lahko, si rečem. In zakaj ne narediš nič? Zato, si sam odgovorim, ker se mi zdi, da sem edini, ki bi kaj storil, ostala karavana pa gre dalje.
Pes je zalajal.

Lajam naprej

Lajam naprej. Brez zamere.
Zapišem nekaj, kar potem čez čas preverim, ali takrat še mislim tako. Včasih se zgodi, da spremenim mnenje.

Zdaj trenutno sem razočaran nad slovenskimi eksperti za mednarodno pravo, ki so bili tako vzneseni nad vključitvijo predsednika sodišča v Haagu kot slovenskega arbitra. Besede modrosti so bile izrečene, najboljše, kar je Cerarjeva vlada storila do zdaj itd.

In veliki Abraham je odstopil. Ne da bi bilo posebej važno, zakaj je odstopil, se je precej znižala verodostojnost vznesenih ocenjevalcev. Moje mnenje je, da je Abraham odstopil zato, ker je uvidel (ko je najbrž pogledal v vse dokumente), da je Slovenija taka šalabajzerska država, da je nima smisla zastopati, saj zavozi vse, kar ji uspe slučajno dobrega storiti.

In večni minister Erjavec, ki je lahko katerikoli minister v katerikoli vladi, je bleknil  in naredil že toliko neumnosti, da bi moral izginiti iz slovenskega političnega prostora in se 'boriti' le za upokojenske 'pravice'. Tukaj mu gre izsiljevanje še najbolje od rok. Njegovo lajanje na VTV o arbitraži, ugodni za Slovence, je začelo propad tega dogovora.  Ob tem se spomnim velikega francoskega politika Charlesa-Maurica de Talleyrand-Périgorda, ki mu je uspelo biti minister tako pri Napoleonu kot pri njegovih nasprotnikih in ponovnih ustanoviteljih kraljevine Francije. Bog ne daj, da bi mu bil Erjavec podoben, najbrž niti ne ve, kdo je bil Talleyrand. Zamerim mu, Erjavcu namreč, da ne vidi, kakšno teslo je in kakšne neumnosti počne. Slovenija nima nobene zunanje politike, odkar je on na 'otroškem krmilu' zunanjega ministrstva.

Morda se bo moj dobri prijatelj spet oglasil in me ozmerjal, naj počnem raje kaj pametnega. Pa si samo zapisujem misli, ki me obdajajo ob propadanju naše stvarnosti.

Lajam naprej.

Modra luna me nese na Hrvaško

Modra luna. Vse je pojasnjeno, tudi njeno ime.

Ob tem me obhajajo razne misli. Govorim o Hrvaški.

• Kako to, da nihče ne reče: Hrvati so nezakonito prisluškovali. Kot vem - morda se motim, popravite me! - zaradi nepravilno vodenega postopka ali kriminalnega postopka pade vsaka obtožnica. S kakšnim sodnim nalogom so Hrvati lahko prisluškovali? Poglejte samo, kako je naš veliki JJ postal svoboden mož
• Kot se spominjam, je bil slovenski pogoj za odobritev hrvaškega vstopa v EU urejena mejna problematika med državama. Če torej Hrvaška zdaj ne sprejema odločitev arbitražnega sodišča, torej ni izpolnila zaveze in je torej njen vstop v EU problematičen. Obstoja način, da jo vržemo ven iz EU? To bi bil precedens!
• Če vse to zgoraj ne drži, imamo morda Slovenci samo še eno žezlo v ognju: vstop Hrvaške v Schengen. Torej, njeno odstop od arbitraže je za nas dovolj močan razlog, da nasprotujemo vstopu Hrvaške v Schengen. Se politiki tega zavedate?
• Kot je predlagal Nataša Pirc Musar, skličimo mednarodno konferenco Slovenije, Madžarske, Srbije, Črne gore in BiH. Ena točka dnevnega reda: neurejena mejna vprašanja. Z NOBENO sosedo Hrvati nimajo urejenih mejnih nesoglasij. Saj se morajo počutiti kot Kalimero! Vsi so proti njim!
• Malo manj verjetna pa bi bila tale pobuda za uspešno izvedbo: bojkotirajmo hrvaške proizvode v Sloveniji, ne kupujmo več v Mercatorju, imamo Spar, Tuš in Hofer, Lidl itd. 

Zanima me vaše mnenje, dragi bralec tega zapisa. Nisem nikoli bil zunanjepolitični komentator, le porodila se mi je misel ob polni luni.
Mar lajam v luno, zgodi pa se nič?

Vikanje in tikanje

Tako se zgodi, vem, sem nekajkrat v življenju to že doživel. Pa vendar vsakič razmišljam, ali je vikanje res vzpostavljanje distance ali kaj drugega.

Pred kratkim sej je oglasil znanec in 'protestiral' proti mojemu pisanju na tem blogu. Prav, vsak ima pač svoje mnenje, samo da je bil njegov protest v obliki žaljenja. In pri tem se je zatekel v vikanje.Ne vem, je laže nekoga žaliti ali zmerjati, če ga vikaš? Morda. Pa sem ga vikal nazaj in reakcije ni bilo nobene.

Ena od razlag takega ravnanja je torej, da se hoče znanec, prijatelj, odslej distancirati ne samo od mojega mnenja o nečem, ampak zaradi tega mnenja vzpostaviti tudi distanco, velik odklon, ki je na osebni ravni, od mene samega. Sam sem v svojem času, ko sem še pisal kot novinar, rad videl, da se nekdo ni strinjal, sva pač prekrižala meče. Nikoli pa nisem spoštoval žaljenja zato, ker mislim drugače kot on.

Nikoli nisem in tudi zdaj ne pišem, da bi nekoga žalil. Zato tudi ne sprejemam ocene 'če tako misliš, si butelj' in podobno. In če se je ta znanec zdaj spremenil in o meni nima več dobrega mnenja glede tega, kar sem napisal, sem pač prijatelja, znanca izgubil

A to ni izguba. Prijatelj je tisti, ki ceni moje mnenjue, četudi je povsem v nasprotju z njegovim.

Balkanizem

Najbrž bo kdo 'ogorčen' nad tem mojim pisanjem, ker se 'zgražam' nad ravnanjem svetovnega zvezdnika, ampak dovlj dobro poznam balkanizem, s katerim razumem 'fijakersko, poniževalno ali večvrednostno obnašanje in ravnanje posameznika proti ostalim'.

Za kaj gre?

Ko je Novak Đoković povsem zasluženo postal zmagovalec Wimbeldona 2015, se je med samim igranjem, pa tudi ob zmagi nad Federerjem, izkazal njegov balkanizem. Med igro se je eden od gledalcev nespodobno obregnil (razumeti med prenosom sicer ni bilo) nad Novakom, ta pa mu je v 'balkanskem stilu' in s kazanjem prsta v smeri, kjer naj bi sedel nespodobnež, poslal kar precej besed, ki so se začele s pič****. Slišati Novaka sicer ni bilo mogoče, ampak toliko pa že premoremo branja z ustnic, da smo nedvomno videli, kako je veliki Nole reagiral. To se je zgodilo kar nekajkrat med igro, očitno je bil zmerljivec iz občinstva Federerjev navijač. Da ne posumim še kaj nacionalističnega...

Ko ob zmagi Nole skače z napetimi mišicami in s široko odprtimi usti kriči od zadovoljstva, mu tega pač ne morem očitati, saj mnogi počno podobno, nekateri - tu prednjačijo dame - kričijo in cvilijo med udarjanjem, tako naj bi sproščale energijo, ki jo vnesejo v udarec.

Zaključne besede Đokovića so bi povsem nekaj drugega. s spoštovanjem do tekmeca in do Wimbledon se je obnašal povsem primerno. V tenisu, posebno v Angliji, je še vedno nekaj 'aristokratskega', kar naj vas, moj bralec, ne moti, saj milijonski zaslužki ne pomenijo nič drugega.

Okušanje wimbledonske trave je imenitna promocijska gesta, menedžerji so ga dobro poučili, kaj je treba na koncu narediti.

A njegov balkanizem med igro, tudi z grimasami na obrazu in omenjeno balkansko kletvično folkloro, pa je ostal  zame kljub dvomiljonskemu (aristokrateskemu) zaslužku tega dne primitivec, človek, za katerega kljub njegovi robustni igri meni nikoli ne more biti za zgled.

Še Pete Sampras, ki mu je jezik vedno visel iz ust in je izgledal kot kak debil med igranjem, se danes zdi 'lepši'.

Čistilna krpa za 15€

Nenavdaen tale julij zame. Vse se nekako nalaga na kup. Včasih ne sledim več, ne ker ne bi razumel, ampak ker enostavno ne morem o vsem imeti svojega mnenja.
Poglejmo.

Konec šolskega leta. Otrok pa je prav toliko kot prej na cestah.

Vročina. Lani je bilo toliko dežja, da smo prosili za sonce, letos ga je obilo. Sonca namreč. najraje bi spet rekli, naj bo vendar MALO MANJ VROČE. Ampak jaz imam rad vročino, raje kot mraz.
Umrl je Slavko Avsenik. Nisem ga imel čast osebno poznati, ampak cenil sem ga dovolj, da sem še kot mladenič z veseljem igral v ansamblu SA-MA njegovo Golico in še marsikatero. Nikoli ni 'pokvaril' slovenskega duha narodne pesmi, skladal je v slovenskem duhu, v duhu slovenskih narodinih pesmi. Slava mu.

Na vrata hodijo študentje ali kar so že in prodajajo neke čistilne krpe za 15€! Ni dela, nič ne morem več, samo takole lahko še prodajam, je zatrjeval mladenič, po vsem telesu, kolikor sem lahko videl, povsem tetoviran. To najbrž ni stalo le 15€. Pa naj bo tetoviran, ampak tako se ne rešuje problema. So iskali delavce, da bi spravljali les iz gozda po lanskem žledu, pa jih niso mogli dobiti. Saj ne rečem, težko je mladim, služb ni, dela ni, ampak po 15€ prodajati neke čistilne krpe - to ni način. Morda mu delam krivico, ampak imel sem občutek, da je 'kontroliral', ali smo ljudje kaj solidarni. Se ne strinjam.

Grem zvečer na 90 letnico svojega velikega prijatelja Cirila Zlobca. Vprašal ga bom, kaj misli o tem, da mladi Logačan hodi od hiše do hiše in prodaja čistilne krpe za 15€.

Moja zmeda

Tokrat sem se počutil nekako 'odrezan' od tega sveta, 'odrezan' od pomembnosti, ki se je zrcalila z objavo na prvih straneh časopisov, začenjanjem osrednjih poročil na TV ali v pogovorih med prijatelji ob kavi ali pivu.
Za kaj gre.
Fuzbal. Anglija nas je premagala. Saj sem gledal po TV in menim, da je bil Handanovič kriv za vsaj 2 gola od treh. Moje mnenje. Zasluži vest, da so nas Angleži (spet) premagali največjo medijsko pozornost? 'Odrezano'.
Kolesarjenje. Maraton Franja. Imenitna množičnost, ni zame. 10km še nekako, 150km - ne, hvala. Povprečje zmagovalca več kot 45km/h. Rekreacija? Ko je šla prva skupina najboljših slozi Logatec, so blisknili mimo, da nisem mogel niti fotografirati. Sem pa slučajno ujel Miho Hočevarja. Sam se je prepoznal. Franja - 'odrezano'
Parada ponosa. Odobravam, a se je ne udeležim. Ni po mojem okusu, da paradirajo ljudje z enakimi nagnjenji. Kaj če bi paradirale še kake druge skupine? Recimo ljubitelji praženega krompirja? 'Odrezano'
Trije dogodki, ki so bili v vrhu poročanju. A ne zame.

Tale je malce drugačen. 
Spravna slovesnost pod Krenom. Poročal sem o prvi spravni slovesnosti 8. julija 1990. Čeprav je bil neposreden prenos. Za TVD. Primerno. Janez Kocjančič z rokami v žepih. Kučan in Šuštar sta si segla v roke. Za medvojne in povojne poboje so se partizani-borci tudi uradno že opravičili. Domobranci se niso NIKOLI. Čeprav so z okupatorjem povzročili največ smrti. 'Odrezano'? (Ta 'odrezano' je morda tukaj najbolj vprašljiv, če sodi sem, a ne bi rad pisal posebnega spisa o tem, kar je meni, 'odrezanemu', že zdavnaj jasno, kdo je bil na pravi(čni) strani.)

Zame pa je bil veseli in ne-odrezan dogodek piknik s svojimi pevci, ko smo pritegnili svoje družice, se nasmejali, zapeli in se poveselili. Hvala vsem družinam, ki 'prenašajo' dvakrat tedenske vaje, nastope in druga odrekanja. 'Odrezano'?

Na bolniško!

 Slika je simbolična, to NI moj poškodovani prijatelj, ampak neki angleški politik

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Ne bom dolgovezil. O novem mediju, ki bo objavljal sliko in podobe JJ 24/7 kak drug dan, ko bo deževalo, ko bo temno in bom v temačnem razpoloženju. Danes raje o nečem, kar se mi zdi 'zanimivo'.

Prijatelju, kajpak upokojencu, je nekaj padlo v oko, zastrupilo se je, bil je v UKC in predpisali so mu maže in počitek in gledanje le na eno oko. Morda si ga je tudi prehladil, saj vozi moped s čelado brez prozorne zaščite. Ampak ne o diagnostiki zdravnikov.

Prijatelj je namreč precej onemogočen, saj gleda le z enim očesom. Moral bi biti na bolniški. Hmmmmm..... upokojenec na bolniški? Da bi prejemal le 80% penzijo? Bi moral ostati doma, da ga zasebna detektivska agencija ne prijavi  Karlu Erjavcu, oz. penzio-dajalcu, da omenjeni upokojenec še vedno pride ob 11h na kavo v točno določen lokal, kjer se srečujemo penzionisti, saj nimamo pod milim nebom kaj drugega početi, ne?

Torej upokojenci nismo izenačeni z delojemalci, čeprav smo penzio-jemalci. DESUS to razlaga drugače. Regres morajo dobiti tisti, ki imajo penzije manjše od.....koliko že?.....no, kar precej jih bo. Jaz sem izkoriščevalec tega naroda, saj imam penzijo SKORAJ 900€! Kakšen luksus! Vsako leto grem lahko za 3 dni na dopust na posebna mesta v tujini, kjer plačam recimo 29€ na dan za dve osebi. da, za DVE! Brez zajtrka, tega nosim iz Logatca sam s seboj v avtu, se ustavim in ga spreminjam v malico, mogoče kosilo, redko v večerjo. Ne sprašujte, kolikorat so se medtem podražili bencin, vodarina, smeti, kruh, prevoz, elektrika, damski vložki, MU-jogurt, zimske gume za avto, šmir, gnojilo za vrtnice, lopata, bor mašina itd itd itd

In kot vidim, tudi na bolniško ne morem. Neenakopravnost. Kalimero sem, se derem. Kaj pomaga? Včasih kaj napišem in dobim zato 20€. Za 8 kav s smetano je to! Pevski zbor vodim brezplačno, saj dobijo fantje 300€ na leto od Občine Logatec, ki je ena redkih v Sloveniji, ki ni zadolžena. In ko imamo koncert, nam ta občina zaračuna 100 € za najem dvorane v domačem kraju! Pobiramo prostovoljne prispevke in ljudje dajo. če jih pride veliko, pomeni 5€ na osebo že kar dohodek. za ČRNO blagajno. Da lahko kupimo enotne srajce za oktet!
Penzionerji pa še kar posedamo na kavi in nič ne delamo. Samo strošek smo, mi penzio-jemalci, tem penzio-dajalcem.

BI BILO DRUGAČE, ČE BI BILA TETA BIVŠA FUNKCIONARKA S FALSIFICIRANO DIPLOMO?

Razmere so kaotične, zdravniki zahtevajo 'svoje'.
A kot nalašč sem doživel osebno izkušnjo  pred stavko. Da ne bi 'vplival' na menje mojih bralcev tukaj, pišem o dogodku danes, po stavki.

Moja 93 let (!) stara teta živi v logaškem Domu starejših, počuti se dobro, ni dementna, možgani funkcionirajo 100%. Telo peša, kar je razumljivo. Pod levim ušesom ji je nastala cista, ki bi jo bilo treba odstraniti, je po nekaj tednih tetinega nerganja odločila tamkajšnja zdravnica.
1. ravnanje: 93 let (!) stari teti ne pripada rešilni avto, oz. prevoz do dermatološke klinike, ker jo lahko peljem jaz. Saj bi nekdo pomislil, seveda, saj zaradi ciste pod ušesom ni treba prevoza. Premislite: parkirava v LjuBljani v najdražji parkirni hiši na robu Zaloške in morava oditi peš (sic!) so derematologije. To pot teta komajda premorE, saj je stavba daleč, jaz z avtom ne smem tja. Zdravnica na dermatologiji pregleda, pravi poslala vaju bom na otorinolaringologijo, kjer bo teta prišla na vrsto prej kot pri navadni kirurgiji. Odlično. Spet pot pod noge, teta je že precej utrujena, tam nam administratorka določi datuim pregleda za operativni poseg že čez 14 dni. Neverjetno. Odlično, sem dejal. A morava spet peš nazaj do garažne hiše z vabilom za pregled čez 14 dni.
2. ravnanje. Prideva v sredo, 27. maja, dan pred stavko, na OTL. Točno ob uri (15.15), kot piše na vabilu, ki ga je določila administratorka. Seveda spet garažna hiša, utrujajoča hoja za staro ženico do OTL. Čakalnica polna ljudi. Čakava 3 ure. Vprašam, zakaj so naju naročili ob 15.15, če pa tukaj sediva in prihajajo drugi, ki gredo k zdravnici pred nama. "Je bil en nujni primer", pove zdravnica, "pomotoma pa sem postavila moje tete vabilo pod ostala, zato ste čakali," se je opravičevala. Oprostite, sem dejal, za to ni opravičila. To je neodgovorno, da pustite čakati 93 let staro ženico. Pregled opravljen, operirali bodo. Kdaj? Tega vam ne morem reči, pravi zdravnica, ker datum določa administratorka (!), ta pa dela samo dopoldne.
Najbrž razumete, da sem se komaj zadržal, a sem vendar rekel: zaradi take neumnosti, ko je od pisarniškega 'škrabala' odvisen datum operacije, NE PODPIRAM VAŠE STAVKE. To ni človeško ravnanje.

3. ravnanje. In zdaj čakava, teta čaka, da bo blagovolila neka administratorka poslati po pošti datum operacije. Teto cista zelo boli, ne more spati, a kaj bi o tem. Saj tudi zdravnikov to ne zanima. Ko bo datum operacije znan, spet ista utrujajoća pot in potem po operaciji spet peš do mojega avta. Najbrž - predvidevam - ji tudi takrat ne bo pripradal prevoz z rešilcem.
Ja, tudi tako zdravstvo imamo.
BI BILO DRUGAČE, ČE BI BILA TETA ENA BIVŠA FUNKCIONARKA S FALSIFICIRANO DIMPLOMO?

Pred 50 leti

Ne bojte se, ne bom vas preveč 'moril' s spomini na leto 1965, ko je tale razred, ki ga vidite na sliki, maturiral na Bežigrajski gimnaziji. (Primerjajte s svojimi izkušnjami.)Sam sedim v prvi vrsti, drugi z desne, poleg Ježota (Damjana), ki mi je bil sosed vsa leta. Zadaj levo pa stoji naš ata, naš razrednik France Vodnik, slavist, gledališki kritik, esejist in odličen polonist. Brez njega bi takrat ne mogli brati Malega viteza, Skoz puščavo in goščavo itd. velikega poljskega pisatelja Sienkiewicza. Ko smo bili v 3. letu gimnazije, je hotel oditi v pokoj, pa ga mi nismo pustili in je ostal z nami še leto dni. Res smo ga imeli radi, čeprav smo se velikokrat norčevali iz njegove dobrodušnosti in življenjskih napotkov.

Prav na današnji dan, ko to pišem, se bomo dobili ob 50 letnici mature. Svoj prihod je zagotovilo 11 sošoilcev, 8 jih bo manjkalo. Žal nam je, da Vladke, skrajo leve v prvi vrsti, ni bilo nikoli na nobeni obletnici, nihče ne ve, kje je, žal nam je, da tudi Sedevke (3. z leve v prvi vrsti) ne bo, nikoli noče priti, ne bo tudi Irene (3. z desne), ker jo je pred leti uničiul rak. 

Sam še vedno trdim, da so bila to lepa leta na Bežigrajski in da smo nekateri ostali prijatelji do danes. V resnici je ta slika iz 3. letnika, ker nisem našel tiste prave iz leta 1965. Samo 19 nas je bilo v 4. gimnaiziji in vsi smo končali fakultete, različne sicer, a pridobili smo si visoko izobrazbo. To pripovedujem le zato, ker nas je bilo v 1. gimnaziji 44, da 44(!) in so nas zreducirali na 19. 

Spomini bodo privreli na dan, ko se bomo srečali. In rekli bomo, lepo se je spomniti na tiste čase.

Pevska revija v Logatcu

 Učiteljski oktet Pa  kol'k'r tol'k' s povezovalko Anito Garafolj in pevovodjem Primožem Sarkom

Učiteljski oktet Pa kol'k'r tol'k', ki ga vodim malo več kot leto dni, se je kajpak prijavil na sodelovanje v pevski reviji odraslih zborov občine Logatec. Samo nekaj podatkov: nastopilo je le 6 zborov, zastopane so bile vse vrste zborovskega združenja - en ženski zbor, en moški zbor in 4 mešani zbori - številčnost pa je segla od (mojih) devet do prek 30 pevcev MePZ Adoramus.
O kakovosti petja je zelo na splošno spregovoril Primož Malavašič, sicer direktor logaške glasbene šole in dirigent Ljubljanskih madrugalistov, oceno petja posameznega zbora bo individualno sporočil v nekaj dneh, Navodila za 'nadaljnje' delo so bila zelo splošna, vsem že znana, povedal ni nič novega, zapihal je na dušo le v toliko, da je delo z zborom zahtevno in odgovorno in da smo to mi vsi. Lepo, prav.
Tudi obisk je bil - recimo - zadovoljiv, prišli so zakonski partnerji, straši in otroci nastopajočih, tudi 3 ali 4 prijatelji kakega člana ali vodje zbora, ne več! Ostalih Logačanov ta nastop ni zanimal,. Tudi višje svetovalke za turizem, dediščino in kulturo Renate Gutnik ni bilo, kar sicer ni bilo nič novega, saj se ta višja svetovalka ne udeležuje nobene kulturne prireditve. Tako lahko zelo kompetentno odloča o kakovosti posameznih kulturnih skupin, kajne?
Da ne pozabim, vodja izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Tanja Pina Škufca ni manjkala. Podelila je tudi poriznanja za sodelovanje.
Nekaj pa je bilo moteče, vsaj zame, in to ne prvič na zborovski reviji: vstopnina 3 €. To sicer ni veliko, a za primerjavo takorekoč vsi zbori na svojih koncertih primaknejao le košek z napisom pred vhodnimi vrati: prostovoljni prispevki. Večina se tako ali tako preživlja s skromnimi sredstvi, naš oktet recimo s cca 300€ na leto. (Na tem mestu ne bom o tem, zakaj nam dajejo tako malo).
Moteče je bilo navodilo na vabilu, da je vsako fotografiranje prepovedano, dovoljno je le akreditiranim fotografom. Kot bi bili v Cankarjevem domu ali na Brdu. Med občinsvtom je kolovratila  neka fotografinja Klara Križaj, snemalec videa pa je bil Marko Gantar, sicer dobro znan nam vsem. Slednji je poskrbel tudi za video posnetek celotne prireditve, ki si ga lahko ob koncu naročil za svoj arhiv.  Video snemanje - prav, ampak da niti fotografirati ne sme vsak, pa bi rad slišal argument, zakaj ta prepoved.
Pohvalna pa je bila pogostitev za prek 160 pevk in pevcev, kjer je bilo jedače celo preveč, vina je sicer kmalu zmanjkalo, ampak sokov pa je kar nekaj ostalo. Malo smo podebatirali, pojedli in šli domov. Ne, saj ni bilo grenkega priokusa. Hotel sem le ohraniti spomin na pevsko revijo, ki se po organizaciji iz leta v leto ne spreminja, zborov pa je zdaj v občini Logatec vsako leto manj,  le 6. To je zaskrbljujoče, nekoč je bilo samo moških zborov 6.